Evforija : roman o Sylvii Plath

Žanrbiografski roman, psihološki roman
Narodnostšvedska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2023
Založba
Prevod Lucija Stupica
Ključne besede Materinstvo, žensko vprašanje, Nosečnost, Depresija, Samomorilnost, Ljubezen, prevara, Odnosi med spoloma, Osamljenost, Pisanje
Število strani

298

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Ne samo zgodba o Sylvii Plath

Roman Evforija švedske pisateljice Elin Cullhed je literarizirana biografija ameriške pesnice in pisateljice Sylvie Plath. V njen (notranji) svet vstopimo v njenem zadnjem letu življenja, ki ga z možem Tedom Hughesom in hčerko preživlja v Devonu, na angleškem podeželju. Sylvia pričakuje drugega otroka in hrepeni po sreči, vendar se njen svet kar naprej podira. Medtem ko se Ted, kadar je le mogoče, umika v delovno sobo in piše, sama časa in prostora za pisanje skorajda ne najde več, saj jo nosečnost, materinstvo in gospodinjska opravila popolnoma posrkajo vase. Sama sebe prepričuje, da si želi biti (samo) popolna žena in mati, živeti v popolnem zakonu in popolni hiši, da je to zanjo dovolj, da ni treba, da je tudi pisateljica, saj zadostuje, da je uspešen pesnik Ted. Ustvarjalnosti in želje po pisanju seveda ne more zatreti, a ko si tu in tam le izbori kakšen trenutek zase, ima zaradi zapostavljanja družine slabo vest, že spet je razpeta – po eni strani zavrnitve urednikov v njej sprožajo dvome, po drugi je prepričana, da je njen roman Stekleni zvon res veliko, celo prelomno literarno delo. Nihanje je značilno tudi za njen odnos s Tedom, ki je na trenutke nadvse ljubeč in strasten, v bistvu pa je bolj podoben neskončni vojni. Sylvia v prilagajanju Tedu in pričakovanjem okolice (oziroma njeni predstavi o njih) vedno bolj izgublja samo sebe. Ne ve več, kaj so njene želje in kaj želje njenega moža, od njega (oziroma njune ljubezni) je popolnoma odvisna, saj jo Ted, kot pravi varuje pred smrtjo (in njeno materjo, s katero ima že od nekdaj zapleten odnos). Do dokončnega razhoda zakoncev pride po Tedovi prevari. Ted se odseli nazaj v London, kjer zaživi s pesnico Assio Wevill, medtem ko Sylvia z otrokoma ostane v hiši na podeželju. S pomočjo varuške in ameriške terapevtke, ki ji skuša pomagati na daljavo, se nekako prebija. V nekem trenutku se odloči, da se bo tudi ona skupaj z otrokoma preselila nazaj v London, kjer bo lahko pisala, se udeleževala literarnih in drugih družabnih dogodkov in zaživela novo življeje. Roman je napisan v zelo poetičnem jeziku, deloma v obliki notranjega monologa, v katerem se Sylvia pravzaprav ves čas poslavlja, tragični konec ves čas visi v zraku, čeprav ni neposredno izpovedan. Avtorica odlično opisuje čustvena stanja protagonistke in prepričljivo slika čas, v katerem je živela. Čeprav gre v romanu za (fiktivni) izsek iz življenja Sylvie Plath in Teda Hughesa, je zgodba, ki govori o spopadanju z depresijo, osamljenosti, ženskem boju ‘za lastno sobo’, razpetostjo med materinstvom in željo po ustvarjanju, ujetosti v toksične odnose, nenehnem preizpraševanju in iskanju identitete …, pravzaprav zgodba marsikoga, nenazadnje se je v njej našla tudi avtorica Elin Cullhed, saj naj bi bil roman deloma tudi avtobiografski.

Kadar Teda ni bilo doma, je zazevala strašna, patološka praznina. Lahko bi ustrelila raco in v dokaz obesila njeno drobovje na vrtu, ali pa kar otroka. Ted mora razumeti, Ted mora resnično razumeti, kaj je storil, ko me je pustil tako samo. Prijeten sij ognja, ki me je običajno napolnjeval z mirnostjo in nečim podobnim … tolažbi?, se je, kadar ga ni bilo, spremenil v mrtvaški sij. Sij smrti. Kadar ga ni bilo doma, sem zrla v svoje oči, v svoje možgane, česar mi nihče, ki me je dobro poznal, ne bi smel dovoliti. Prepovedano bi moralo biti, da se pusti Sylvio Plath samo s sabo. (str. 87)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Evforija : roman o Sylvii Plath.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 78
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 5
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi