Naj vam nekaj povem, preden dež postane dobrina, ki jo načrtujejo in delijo za denar. V mislih imam ljudi, ki ne razumejo, da je dež praznik, ki ne cenijo njegovega daru, ki menijo, da tisto, kar nima cene, nima vrednosti, da kar se ne proda, ne velja, in da nekaj dejansko postane, šele ko je na trgu. Prišel bo čas, ko vam bodo prodali celo dež.
O dežju in nosorogu
Žanr | esej |
Narodnost | angleška književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Sanje |
Ključne besede | Svoboda, Posameznik, Družba, Samota, Umetnost |
Prevod | Ana Jelnikar |
Dežela, v kateri ne razumejo umetnosti, je dežela sužnjev in robotov.
V kaj padamo kot ljudje, kot družba? Kje in kako najti samega sebe, svojo resnico? Kaj je svoboda in kdo sploh je – dejansko, ne namišljeno! – svoboden? V čem tiči bistvo samote? Kaj se dogaja s koristnostjo stvari? V izredno pronicljivem in iskrenem zapisu avtor na kratko in brez moraliziranja, zgolj neposredno in ljubeče resnicoljubno podaja najpreprostejši nauk, pa vendar za večino ljudi nekaj najtežjega, kar so zmožni dejansko udejanjiti. Prebrati ta esej, ponovno prebrati, in spet ponovno. In se opominjati, o čemer govori!
Kdor ni »sam«, pravi Filoksenos, še ni odkril svoje identitete. Morda se mu zdi, da je sam, saj se doživlja kot »posameznik«. Ker se je prostovoljno ogradil in omejil z zakoni in iluzijami kolektivnega obstoja, ima približno toliko lastne identitete kot še nerojen otrok v maternici. Samega sebe se sploh še ne zaveda. Njegova lastna resnica mu je nepoznana. Ima čute, vendar jih ne zna uporabljati. Ima življenje, a nima identitete. Za to, da bi imel identiteto, se mora zavedati in biti buden. Da je buden, mora sprejeti ranljivost in smrt. Ne zaradi njiju samih: ne iz stoičnosti in obupa, ampak zgolj zavoljo neuničljive notranje resničnosti, ki je ne moremo spoznati (saj jo lahko sami živimo) in v katero se prebudimo, šele ko spoznamo neresničnost svoje ranljive lupine. Odkritje tega notranjega jaza je dejanje in potrditev samote. (str. 15-16)