Utopia : pisma z juga

Žanrkolumne, pismo, spomini
Narodnostbosanskohercegovska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Prevod Vanessa Čokl, Rok Kajzer, Vesna Polajnko
Ključne besede Družba, mediteran, Melanholija, misli, Spomini
Število strani

336

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

11-12 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Samotna krhkost melanholičnega nomada

Marko Tomaš je slovenskim bralcem poznan predvsem kot pesnik, tokrat pa je pri založbi Sanje v knjižni izdaji izšla zbirka njegovih pisem, ki so prvotno izhajala v Sobotni prilogi časopisa Večer. Naslov zbirke – Utopia – ustreza. V pismih, vseh skupaj jih je med leti 2018 in 2022 napisal petdeset, ga namreč spoznamo kot nadvse občutljivega za nepravilnosti sveta, ki ga takšnega, kot se nam kaže danes, ne priznava in hrepeni po drugačnem. To njegovo občutenje se je začelo oblikovati že v času vojne, kot osnovnošolskemu otroku, in ne verjame ne v države ne v nacionalizme, razočaran pa je tudi nad sodobnim človekom, vsesplošno brezbrižnostjo in potrošniškim odnosom, ki neobzirno uničuje vse, kar je naravnega in svetega. Od tod njegovo umikanje v intimno izolacijo samote, v nemoč predaje, ki jo blaži s pisanjem, vedoč sicer, da sistema in ljudi individualni upori in pesniški vzkliki ne morejo spremeniti, a vendar s tolažilnim zavedanjem, da v svojih občutjih, ki jih v zapisanih razmislekih senzibilno oblikuje, ni sam, predvsem pa je v ustvarjalnem pisanju našel tisti prostor svobode in utehe, ki se mu v zunanjem svetu izmika. V pismih ga srečujemo kot kakšnega ljubimca, ki svoji izvoljenki (bralcu) odpira vrata v prostorje svojih varovanih poljan, zmedenega in razklanega na dvoje kot bi šlo za življenji dveh nasprotujočih si stremljenj oziroma duše, ki je in otroška in odrasla, in odgovorna in razpršeno sanjava, in hrepeneča in utrujena. Skupaj z bralcem, za katerega upa, da obstaja, se dotika zablod sodobne družbe, ogledujemo pa si z njim tudi utrinke narave in vstopamo v mesta, ki jih živi. Z nami deli zgodbe, zapisane z dežjem, sencami in registri tišine, vse shranjeno v čustvih spomina, njegove skoraj edine prtljage. Spoznamo ga kot nostalgično melanholičnega, prostorno sanjavega, opravičujoče nergavega, občečloveško razbolenega in pogosteje samotno tihotnega kot družbeno vihravega, vse te medsebojno skregane lastnosti pa ga silijo v umik, v vzpostavljanje tistega potrebnega prostora in časa, ki mu omogočata, da zaznava, kar je bistvenega – dušo sveta, to, kar se sodobnemu človeku vse bolj izmika. Tomaš se te vsebine – orientacijskega čuta prvobitne n(a)ravnosti, ki mu edini omogoča, da je del (do)živetja – neomajno oklepa, brez tega ga ni. V tem oziru predstavlja idejo oaze, po kateri vsi hrepenimo. On je eden tistih, ki jo čuva in se njene vrednosti zaveda, prav tako pa se zaveda tudi, da jo lahko zaradi nemira v sebi – jeze, žalosti, zmede in dvomov in iluzij in nesporazumov, ki jih razrešuje predvsem s samim seboj – kadarkoli izgubi. Nenehen tihi upor, nenehen notranji boj s svetom in seboj, kot moj, kot tvoj.

Glej tudi:

Pogosto imam občutek, da iz mene govori prvinski človeški strah. Med prijatelji sem tarča posmeha. Pravijo, da se me loteva kriza srednjih let. Štirideseta so najokrutnejša do človeka, pravijo namišljeni modreci na koncu šanka. Slišim samo vsak deseti stavek, ki ga izgovorijo, ker se mi zdi, da sem že v trenutku, ko sem dojel, kako krhko je vse človeško, občutil globoko žalost zaradi prizadevanja ljudi, da bi bili slaba kopija nečesa, kar so si zamislili, da bi morali biti. Čas je krut in svet pred mojimi očmi postaja vse bolj razobličen, jaz pa pogosto občutim prezir do samega sebe, ker se mi včasih zdi, da hodim po poti, za katero mi ni več jasno, zakaj sem jo izbral. Sem klobčič vseh človeških slabosti, tipal sem v mraku, da bi se učil o svetlobi, in zdaj se mi zdi, da je svetloba postala le navadna fantazija petparskega filozofa in sociologa amaterja, ki svoje strahove in nema opravičila reklamira kot književnost.

(str. 103)

Citati

(1)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 60
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Dela avtorja