Nevidni : pikareskni roman v pismih

Žanrdružbeni roman, monološki roman, pikareskni roman, pisemski roman
Narodnostsrbska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2019
Založba
Prevod Mateja Komel Snoj
Ključne besede Moderna, Slikarstvo, Umetnost
Število strani

271

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Umetnost je burna, prav tako vsa njena zgodovina. A človeku in človeštvu nasploh nadvse potrebna.

Aleksandar Gatalica je eden najvidnejših srbskih pisateljev srednje generacije, ki ga odlikuje zavzeto in nadvse pronicljivo zapisovanje vznemirljivih zgodb, predvsem takšnih, ki se naslanjajo na zgodovinske podatke, ki jih prepričljivo prireja v literarno snov. Med tovrstne romane se uvršča tudi pisemsko oblikovan pričujoči roman, katerega osnovna tema je rojstvo moderne umetnosti, ki se časovno umešča v čas srede druge polovice devetnajstega stoletja, to je v čas po Jesenskem salonu – prvi razstavi impresionistov leta 1874. V zgodbi, ki jo razkriva, prikazuje delovanje izredno močne in razvejane skupine podpornikov nove umetnosti, imenovane moderna, ki jim umetnost – predvsem slikarstvo (pa tudi literatura in glasba) – dolguje svoj uspeh sprejetja in sidranja pri občinstvu in brez katerih bi bil obstanek ter posledično seveda tudi nadaljnji razvoj te umetnosti morda res vprašljiv. Nevedni bralec, ki v polje delovanja umetnosti in profiliranja umetnikov oz. ustvarjanje njihovega slovesa nima ravno vpogleda, se bo upravičeno nejeverno muzal glede zapisanega, a v tovrstnih prijemih je nekaj resničnega. Literatura temo seveda obdeluje literarno in s tem namišljeno, gola forma zajetih dejstev vplivanja na področju likovnih umetnosti in trženja slikarjev pa je vsekakor neizpodbitna, to lahko deležniki, ki delujejo na tem področju, z lahkoto poznavalsko potrdijo. Svetovni sloves običajno ni nekaj, kar se zgodi zgolj po goli sreči. Umetnost je burna, prav tako vsa njena zgodovina. A človeku in človeštvu nasploh nadvse potrebna. Bralec bo z branjem romana deležen tudi marsikaterega zgodovinskega podatka tako s področja umetnosti na splošno kot tudi intimnih nians posameznih umetnikov, o katerih je govora, poglobljeno predvsem Chagalla, knjiga pa dobro služi tudi kot splošno-izobraževalni vpogled v razmišljanje o umetnosti in kot poziv k razmisleku o dojemanju pomena umetnosti in odnosa do le-te v življenju posameznika. Zagotovo pa bo kakšnega bralca, da bi si razširil svoje (morebitno) pomanjkanje svetovljanskega znanja s področja umetnosti, vzdramila tudi v nadaljnjih raziskovalnih vpogledih v svet posameznih umetnikov in njihovih stvaritev. Upam. In na koncu romana – presenetljiv avtorski zaključek.


Kaj je umetnost brez občinstva: puste sanje? Kaj je občinstvo brez umetnosti? Norenje? Če ne bi bilo njih in če ne bi bilo nas, ki smo imeli nalogo, da iz nič naredimo umetnike in občinstvo dobesedno prisilimo, da jih vzljubi, sem prepričan, da 20. stoletje me bi poznalo nikakršne umetnosti in da bi jo let 1953 preučevali samo na oddelkih za arheologijo starih univerz kot dejavnost, ki so jo ljudje popolnoma opustili. A kako žalosten bi bil človek brez umetnosti! Bil bi neobrzdan in neizobražen divjak, ki bi v prah sesul vso civilizacijo in vsa obdobja mukotrpnega razvoja. Umetnost je zato treba za vsako ceno rešiti, in štirje ustanovitelji so se takoj lotili dela. Toda katero umetnost ozdravljati? Vdihniti novo življenje stari umetnosti, ki je v petdesetih letih 19. stoletja še zadnja sploh imela kak odziv, ni imelo smisla. Potem ko so ustanovitelji požrtvovalno preučili skupne dosežke evropskega akademizma, so nedvomno ugotovili, da so stare umetnostne zgradbe votle, prepuščene na milost in nemilost naključnim odmevom. Po mnenju naših mentorjev je bil zadnji pravi pesnik, ki je imel občinstvo, Victor Hugo, zadnji spoštovani slikar Dominoque Ingres, zadnji resnično cenjeni glasbenik Camille Saint-Saens in zadnja arhitekturna smer, ki se je ljudem zdela udobna, neobarok. Po njeni smrti je začela nastajati praznina, ki si je lahko nadela oblačilo prepada ali plodne planjave. Treba je bilo najti nove umetnike in utemeljiti novo umetnost. Umetnost se ni več mogla opirati na proporce, saj je bila domneva, da so prva skladna razmerja izčrpala ustvarjanje in nazadnje ločila občinstvo od umetnosti, popolnoma utemeljena. (str. 52-53)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Nevidni : pikareskni roman v pismih.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 30
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1