Žanrdružbeni roman, družbenokritični roman
Narodnostmakedonska literatura, slovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Prevod Aleš Mustar
Spremna beseda Namita Subiotto
Ključne besede Begunci, Distopija, Družina, Identiteta, Izseljenci, Komuniciranje, Molk, Odtujenost, Preteklost, Travme
Število strani

286

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Nagrade

1

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Živeti v puščobi

EMŠO je četrti roman večkrat nagrajene pisateljice, pesnice, prevajalke in literarne raziskovalke Lidije Dimkovske. V njem spremljamo zgodbo dekleta oziroma mlade ženske Katerine Avram, ki z družino živi v Skopju. Katerina odrašča v okolju, v katerem ni prostora za toplino, bližino in ljubezen, saj oče Nikos večinoma molči in se umika, mama Milka ves čas stresa slabo voljo, odtujena pa sta tudi Katerina in njen brat Stefan. Nikos je Ciprčan, ki je poleti leta 1974 v hotelu, kjer je delal, spoznal Milko in po turškem vdoru z njo odšel v Skopje, ne da bi se poslovil od družine. O Cipru in sorodnikih ne govori nikoli, njegova žena pa ves čas le nejasno namiguje na spor med njo in njegovo družino. Medtem ko Stefana očetova zgodba očitno ne zanima, postane Katerina z njo tako rekoč obsedena. Odloči se, da bo našla odgovore o očetovi (in tudi materini) zgodbi, se tako končno povezala z očetom in si nenazadnje odgovorila tudi na vprašanja o lastni identiteti. EMŠO je družinski roman, v katerem ne spremljamo le zgodbe Katerine, Nikosa in Milke, temveč – v drugem delu – tudi zgodbo Stefana, njegove žene Dijane in njune hčerke Sofije, ki je prav tako zaznamovana s travmo, molkom in prekinjenimi vezmi.

Poglavja, v katerih se odvija zgodba Katerine in njene družine, se izmenjujejo s krajšimi opisi kraja, ki ga Nikos imenuje puščoba. Puščobo predstavlja skupnost odtujenih posameznikov, ki “ne prenesejo ljudi” ali se želijo izogniti medčloveškim odnosom, zato “da ne bi bili (znova) prizadeti in razočarani”. Med branjem opisov puščobe in življenja v njej se sprašujemo, ali gre za kraj, ki se mu je bolje izogniti, ali kraj, v katerem je lepo živeti, med vrsticami pa že kmalu razberemo, da je distopični svet puščobe (že kar preveč) podoben našemu in da pravzaprav vsi (vsaj občasno) živimo v njem.

EMŠO je roman o begunstvu, iskanju identitete, mejah, osamljenosti, krivdi – temah, o katerih je Dimkovska pisala že v svojih prejšnjih delih, predvsem romanih Skrita kamera in Non-Oui ter pesniški zbirki Mejno stanje. Glavna protagonistka je tudi v tem romanu ženska, čeprav bi kot osrednjo osebo lahko označili tudi njenega očeta Nikosa, ki je “prisoten in govori” ravno s svojo odsotnostjo oziroma umikanjem in molkom. Skozi njegovo usodo spoznamo, da so si zgodbe, izkušnje in občutki beguncev in drugih razseljenih oseb pravzaprav zelo podobni, ne glede na čas in kraj dogajanja. Katerina in tudi Stefan podedujeta njegovo travmo in se vsak na svoj način spopadata z njo, zgodba pa se nadaljuje oziroma doživi ponovitev tudi s Sofijo. Distopični del romana govori o puščobi kot o svetu nekje onkraj, vendar je puščoba pravzaprav “na tej strani”, saj se Katerina med ljudmi, ki naj bi bili najbliže, počuti sama, tuja, neslišana in tudi nevidna, enako pa velja pravzaprav tudi za ostale člane njene družine. EMŠO je še eno vrhunsko delo Lidije Dimkovske – v Makedoniji je bil razglašen za roman leta, v slovenščini pa je v prevodu Aleša Mustarja izšel v prestižni zbirki Moderni klasiki.

Bližino z drugimi sem merila do miligrama, z lastnimi utežmi povezave. Tudi ko sem začutila nekogaršnjo ljubezen, me je prevzela žalost, da ta ljubezen ne bo trajna, stalna, da je bližina zelo relativna kategorija. Za nekoga misliš, da ti je blizu vse življenje, a ti je blizu le v trenutku, ko ti je blizu. V katerih trenutkih mi je bil blizu kdo od bližnjih?

Najbolj me je čudilo in bolelo, da se odrasli niso vedli kot odrasli. Toda kako naj se odrasli sploh obnašajo? Ali je človek isti od rojstva do smrti? Ali starost res ne prinaša modrosti, ali izkušnje res niso koristne in se res ne učimo na napakah ali kaj? Človek je vedno isti, toda edina stvar, ki se je nauči kot odrasel, je, da zna to prikriti, kadar je treba. Vsaj tako sem mislila.

(str. 47)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige EMŠO.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 221
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja