Postaje: popotni zapiski, premisleki, zgodbe

Jančarjeve Postaje niso tipičen potopis, so bolj knjiga premislekov, opažanj in zaznavanj. Že res, da so obiski tujih in domačih krajev avtorja napeljali, da je poglobljeno razmislil o kakšni tematiki, a so vseeno nekoliko potisnjeni na stran in ne nastopajo v prvem planu esejev in zgodb, ki so zbrani v tej fantastični zbirki. Jančar se v njih pogostokrat vrača v preteklost, v zgodovino (podobno kot pri svojem romanopisju), saj je trdno prepričan, da moramo najprej poznati preteklost, da bi lahko vsaj nekoliko razumeli sedanjost in morda celo razmišljali o prihodnosti. Kakorkoli, Postaje so knjiga, ki jo je potrebno prebirati, ne samo prebrati. V njej je toliko odgovorov na vprašanja, ki so se nam (Slovencem, Jugoslovanom, bivšim Jugoslovanom in tudi mnogim drugim) porajala v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kot le v malokateri, ki sem jih prebral do sedaj. Ali se bomo iz napak v preteklosti končno česa naučili? Zelo verjetno je, da ne, a vendar upanje umre na koncu. Več kot bo razumnikov, ki bodo prebirali Postaje, in o vsebini le-teh dobro razmislili, dlje bo upanje živelo.