Mnoga življenja : izbrane novele in kratke zgodbe

Žanrkratka zgodba, novela
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2018
Založba
Ključne besede Antologije
Število strani

783

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

26-27 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Burnost notranjih življenj

Pri jubilejnih izdajah, za kar v primeru Jančarjevih Mnogih življenj zagotovo gre, se bralec pogostokrat vpraša, kakšen smisel ima množenje besedil, ki so nekoč že bila objavljena, za povrhu vsega pa so (v Jančarjevem primeru je že tako) dovolj jezikovno sveža in ne potrebujejo nobenih tovrstnih posodobitev? Čeravno ni splošna praksa, da bi v anotacijah odgovarjali na tovrstna vprašanja, si bom vseeno privoščil nekakšen ekskurz, s pomočjo katerega bom (ponovnega) bralca skušal prepričati, da seže po tej zajetni zbirki kratkih zgodb in novel. Dejstvo je, da je Jančar postal že nekakšna domača literarna institucija, ki z vsako izdano knjigo naleti na velik odziv domače (in tuje) bralne javnosti. Največkrat sicer s svojimi romani, in ravno zato je pomembno, da smo končno dobili tudi nekakšen celovit pregled njegovega krajšega proznega ustvarjanja, v katerem bodo uživali tako tisti, ki se z avtorjem srečujejo prvič, kot tudi tisti, ki ga bodo morda ravno zaradi te antološke izdaje ponovno vzeli v roke in tokrat besedila prebrali na podlagi dodatnih življenjskih izkušenj in jih prav zaradi tega dojeli nekoliko drugače, kot so jih pri prejšnjem branju ali morda celo branjih. Vsaka nova izdaja ima svojo (novo) potencialno publiko in nedopustno bi bilo, da avtor Jančarjevega kova ne bi dobil takšnega literarnega spomenika, kot mu ga je poklonila založba Beletrina, tudi zaradi tega, ker njegovo prozo krasi nekakšna permanentna aktualnost, popolnoma neodvisna od literarnega časa zgodb, ki jih avtor pripoveduje v svojem natančno izdelanem in prepoznavnem literarnem slogu, zaradi katerega ga tako globoko spoštujeta tako literarna kritika kot tudi širša brala javnost. Mnoga življenja je zbirka zgodb in novel, ki bi jo torej moral prebrati vsak resen knjigožer. Za začetek vsaj enkrat.

“Kronist Sprugl, egregius vir, bo s trepetajočim srcem stal ob oknu, oblit z rdečim sijem sončnega vzhoda. Čutil bo, da vse v njem drhti, vendar ne od groze zaradi dogodka, ki ga je pravkar opisal. Navsezadnje častni mož in kronist svoje fakultete ni bil prvič navzoč ob takšni usmrtitvi. Pred nekaj dnevi je v Acta facultatis opisoval razčetverjenje nekega Franza, ki je z bombardo ustrelil svojega gospodarja v hrbet in ga potem izropal. Kose Franzevega telesa so razstavili na javnih mestih. Bilo je krvavo in pravično. Drhtel bo zaradi slutnje o zmoti, o grehu, o zločinu v mislih, ki se lahko pripeti samo učenim ljudem, tudi njemu. Vedel bo, da učenosti ni brez dvoma in gorečnosti, toda kje je tukaj, na tem področju, tisti rob, onkraj katerega se začne herezija in hudodelstvo? Ali ni že njegov opis Hubmairjeve usmrtitve nevarno pogledovanje čez ta rob? Zato bo v tem jutru molil za treznost, s pogledom uprtim v sončni vzhod bo prosil milosti za razum, za to, da v svoji učenosti nikdar ne bi bil bolj moder, kot je treba. V naslednjih dneh bo to tudi zapisal, svojo prošnjo za mero v mišljenju in spoznavi.” (str. 78-79)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Mnoga življenja : izbrane novele in kratke zgodbe.

Kritike

(1)
Ana Geršak
IZ MNOGIH POGLEDOV IN ŠTEVILNIH USOD

Drago Jančar velja za enega najboljših živečih in v tujini prepoznavnih slovenskih pisateljev. Slavo in nagrade so mu prinesli predvsem romani, vendar zadobi njegova pripovedna spretnost v kratki formi prav poseben zagon. V Jančarjevem ustvarjalnem opusu se je kratka proza vedno razvijala vzporedno z njegovim romanesknim ustvarjanjem, kot skupek raznolikih, fragmentiranih, a poglobljenih nizov neskončnih možnosti, ki jih je z enotno pripovedno linijo razprl posamezen roman. V zgoščenem tonu zgodb in novel se vprašanje “usodnega nesporazuma”, oziroma Usode v podobi Zgodovine ali Družbe nasproti osamljenemu posamezniku, zaostri. Konflikt je praviloma predstavljen v podobi binarnih opozicij, kot trk dveh pripovednih leg, smeri (modernistične in postmodernistične), zgodovinskih obdobij, likov/dvojnikov ali, kot pri Krištofu, v podobi notranje razklanosti. Tako zastavljeni konflikt se izkaže za nerazrešljivega in ima za posameznika pogosto pretresljive, če že ne kar tragične posledice. Vladimir Semjonov, protagonist slovite pripovedi Smrt pri Mariji Snežni, nekoč v preteklosti ubeži smrti le zato, da se z njo ponovno sreča toliko let kasneje v drugem kraju, a sorodni postavitvi. Ironija usode se skriva v spoznanju, da bi se Semjonov tudi v drugo lahko rešil, a se zaradi neustrezne presoje, “usodnega nesporazuma”, odloči za “umik”. Zgodba, ki ves čas niha med psevdozgodovinsko faktografijo, intertekstualno igrivostjo in fantastičnim na meji absurdnega, je glede na narativne postopke pravzaprav paradigmatična tudi za večino kasneje nastale kratke proze Draga Jančarja.
Prvi zbirki Romanje gospoda Houžvičke (1971) ter O bledem hudodelcu (1978) se v retrospektivi zdita rezultat formalističnih eksperimentiranj z jezikom in pripovedno perspektivo, v katero nato odločno zareže prelomna zbirka Smrt pri Mariji Snežni (1985), ki pomeni premik v postmodernistično preigravanje odnosa med fikcijo in realnostjo. Že naslednja zbirka Pogled angela (1992) pa v Jančarjev kratkoprozni svet prinese "male", intimne zgodbe iz odnosa med posameznikovo notranjostjo in okolico, čeprav ne brez sledov postmodernega ludizma. Prva antologija Jančarjeve kratke proze, Ultima creatura, izide že leta 1994. Sledijo ji še štiri izvirne zbirke kratke proze, zapisane v sorodnem tonu Pogleda angela: Augsburg in druge resnične pripovedi (1994), Prikazen iz Rovenske (1998) ter leta 2004 Šala, ironija in globlji pomen in pa Človek, ki je pogledal v tolmun. Na tej točki se Jančarjev kratkoprozni opus pravzaprav zaokroži. Sledita dva izbora, kompilacija desetih zgodb pod naslovom Joyceov učenec (2008) in izbor sedmih individualno natisnjenih naslovov leta 2009. Mnoga življenja, skratka, niso osamljen primer ponatiskovanja izborov Jančarjevih najboljših zgodb, temveč bolj nadaljevanje že uveljavljenega trenda – se pa lahko vsaj zaenkrat pohvalijo z največjim obsegom. Štiri zbirke so ponatisnjene skoraj v celoti, zato pa sta na stranski tir postavljeni Jančarjevi prvi zbirki, od katerih vsako predstavljata le dve zgodbi, medtem ko sta Augsburg in druge resnične pripovedi (1994; tudi tu gre za delno kompilacijo) ter Šala, ironija in globlji pomen povsem izpuščeni.
Antologija Mnoga življenja je torej (tudi zaradi števila vključenih zgodb) dobra odskočna deska za seznanjanje z osrednjimi poetikami in tematskimi razponi Jančarjeve kratke proze. V njej najdemo “nekaj zimzelenih” kot so Smrt pri Mariji Snežni, ki je bila do zdaj vključena v vse ponatise in bi jo lahko brez pretiravanja imenovali za eno (naj?)boljših primerkov slovenske kratke zgodbe, zapisanih v drugi polovici 20. stoletja. Tu sta zgodbi Noč nasilja in Krištof kot primera avtorjeve “mladostne proze” (takšen je tudi naslov razdelka) ter jezikovnega in pripovednega eksperimentiranja (Krištof poteka istočasno po dveh pripovednih linijah, ločenih z rabo poševnega fonta). Sledijo v borgesovskem slogu zapisani Dve sliki in Ogenj, ter nekaj “intimnejših” epizod Ultima creatura, Skok z Liburnije, Pisma z drugega sveta. V politično kategorijo bi lahko uvrstili v satiričnem slogu podani zgodbi Zalezovanje človeka in Človek, ki je pogledal v tolmun; Aithiopika, ponovitev je nasprotno prepričljivo izpisana podoba tragične vojne epizode. Najde se tudi kakšna pripoved, ki v današnjih razmerah vzbuja nekaj neprijetnih konotacij, kot je na primer zgodba Zapeljivec, kjer se pozna patina časa.
Kljub številnim zbirkam in antologijam se zdi, da je v primerjavi z romani, dramskimi teksti in esejistiko Jančarjeva kratka proza postavljena na stranski tir – kar je skoraj usodni nesporazum, saj se le malokateri kratkoprozni opus lahko pohvali s tolikšno izrazno močjo. Morda celo bolj kot v romaneskni formi.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 24
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1