| Žanr | esej |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Rak samotar |
| Prevod |
Ana Jelnikar |
| Ključne besede | Družba, Posameznik, Samota, Svoboda, Umetnost |
Avtor pričujočega eseja, Thomas Merton, je bil ameriški menih trapist, mistik, učenjak, družbeni aktivist in pisatelj. S svojimi razmišljanji je ustvaril obsežen književni opus, iz katerega je v slovenski jezik prevedenih šest njegovih del, med njimi tudi Gora sedmih polic, v kateri popiše svojo življenjsko pot. Iz člankov, ki jih je objavljal, je razbrati njegovo aktivno zanimanje za svet, v katerem je živel, srž ne-vseenosti za družbo pa je rasla globoko iz njegove notranje, duhovne podstati. Za ravnovesje v zunanjem si je prizadeval iz potrebe po ravnovesju v notranjem, in je to dvoje – zunanje in notranje –dojemal kot zgolj izražano dinamiko sicer Enega, čigar čutju se je približeval s kontemplacijo.
V eseju uvodno s pomočjo podobe dežja spregovori o ritmih narave in njeni govorici, mitično skrivnostni, tiho mrmrajoči in pomirjujoči. O svoji potrebi po samoti, tišini in umiku iz bučnega, potvorjenega sveta. O bleščečih se lažnih identitetah, s katerimi jeklenimo to-naše-notranje. O iluzijah in nedonošenosti svobode. O kolektivnem vs. kontemplativnem. O svetu in o človeku, ki se izgublja v zunanjem in ne najde več stika s tišino notranjega, s praznino, ki edina omogoča prostor srečanja z resnico.
V izredno pronicljivem in iskrenem zapisu na kratko in brez moraliziranja, neposredno in ljubeče resnicoljubno podaja najpreprostejši nauk, pa vendar za večino ljudi nekaj najtežjega, kar so zmožni udejanjiti.
Prebrati ta esej, ponovno prebrati, in spet ponovno. In se opominjati, o čem govori.
Objavljeno: 01.02.2023 14:20:03
Zadnja sprememba: 16.05.2024 10:31:24
Kdor ni »sam«, pravi Filoksenos, še ni odkril svoje identitete. Morda se mu zdi, da je sam, saj se doživlja kot »posameznik«. Ker se je prostovoljno ogradil in omejil z zakoni in iluzijami kolektivnega obstoja, ima približno toliko lastne identitete kot še nerojen otrok v maternici. Samega sebe se sploh še ne zaveda. Njegova lastna resnica mu je nepoznana. Ima čute, vendar jih ne zna uporabljati. Ima življenje, a nima identitete. Za to, da bi imel identiteto, se mora zavedati in biti buden. Da je buden, mora sprejeti ranljivost in smrt. Ne zaradi njiju samih: ne iz stoičnosti in obupa, ampak zgolj zavoljo neuničljive notranje resničnosti, ki je ne moremo spoznati (saj jo lahko sami živimo) in v katero se prebudimo, šele ko spoznamo neresničnost svoje ranljive lupine. Odkritje tega notranjega jaza je dejanje in potrditev samote.
(str. 15-16)
Naj vam nekaj povem, preden dež postane dobrina, ki jo načrtujejo in delijo za denar. V mislih imam ljudi, ki ne razumejo, da je dež praznik, ki ne cenijo njegovega daru, ki menijo, da tisto, kar nima cene, nima vrednosti, da kar se ne proda, ne velja, in da nekaj dejansko postane, šele ko je na trgu. Prišel bo čas, ko vam bodo prodali celo dež.
