O dežju in nosorogu

Avtor pričujočega eseja, Thomas Merton, je bil ameriški menih trapist, mistik, učenjak, družbeni aktivist in pisatelj. S svojimi razmišljanji je ustvaril obsežen književni opus, iz katerega je v slovenski jezik prevedenih šest njegovih del, med njimi tudi Gora sedmih polic, v kateri popiše svojo življenjsko pot. Iz člankov, ki jih je objavljal, je razbrati njegovo aktivno zanimanje za svet, v katerem je živel, srž  ne-vseenosti za družbo pa je rasla globoko iz njegove notranje, duhovne podstati. Za ravnovesje v zunanjem si je prizadeval iz potrebe po ravnovesju v notranjem, in je to dvoje – zunanje in notranje –dojemal kot zgolj izražano dinamiko sicer Enega, čigar čutju se je približeval s kontemplacijo.

V eseju uvodno s pomočjo podobe dežja spregovori o ritmih narave in njeni govorici, mitično skrivnostni, tiho mrmrajoči in pomirjujoči. O svoji potrebi po samoti, tišini in umiku iz bučnega, potvorjenega sveta. O bleščečih se lažnih identitetah, s katerimi jeklenimo to-naše-notranje. O iluzijah in nedonošenosti svobode. O kolektivnem vs. kontemplativnem. O svetu in o človeku, ki se izgublja v zunanjem in ne najde več stika s tišino notranjega, s praznino, ki edina omogoča prostor srečanja z resnico.

V izredno pronicljivem in iskrenem zapisu na kratko in brez moraliziranja, neposredno in ljubeče resnicoljubno podaja najpreprostejši nauk, pa vendar za večino ljudi nekaj najtežjega, kar so zmožni udejanjiti.

Prebrati ta esej, ponovno prebrati, in spet ponovno. In se opominjati, o čem govori.