Zrele reči

“Nihče ni presodil drugega drugače kakor skozi zanikanje: to je posebej zanimivo v deželi, kjer so drug drugega ubijali zaradi vere ali ideologije; največji ubijalci so zdrsnili skoznje ko mokro milo, najdrobnejši kamni so se prerivali ko skale. Da ni pravičnosti v človeštvu, vemo, ampak najmanj pravičnosti je v človeški provinci, ki ubija ljudi v imenu božjega duha ali v imenu ozemljitve in pri tem ostaja poštena, opravljiva provinca, kjer se obrekuje nedostojnost v neprimernih trenutkih in dostojnost ali zmernost v situacijah kaosa. Padel sem v deželo, ki ni ne tič ne miš, kjer se uboji opravičujejo z nedoslednimi prepričanji ali zaslepljenostjo in običajna dobrota z osebno super sposobnostjo. Prišel sem v deželo s težkimi kompleksi, s plitvino v prsih, z malo avtokritičnimi in mnogimi patološkimi odločitvami. Tu so drug drugemu ujetniki. In ko bodo postali samostojni, ne bodo imeli nikogar več, s katerim bi se primerjali v sedanji pisani druščini. Rasno čisti se bodo utopili v globoki moraličnosti in cerkveni plitkosti, v plakatarstvu liberalnosti in v ozkogrudni odličnosti. Ogabna katoliška dežela z majhnimi moškimi v črnih klobukih in debelimi, širokimi babnicami v ruti, in kot nasprotje, odurna, liberalna krama, ki je imela približno toliko misliti in odločati kakor puding v skledici.”