skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Skupinski portret z očetom : Viktor Blažič, publicist in disident

Žanrbiografski roman, družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski)
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2025
Založba
Zbirka Spomini in srečanja
Ključne besede 20. stoletje, 21. stoletje, Disidenstvo, Družbeni sistemi, Družinski odnosi, Humanisti, Izguba otroka, Knjige, Moški in ženske, Očetje in hčere, Očetje in otroci, Politični zaporniki, Politično preganjanje, Slovenski pisatelji, Spomini
Število strani

220

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Samo ljubezen šteje

Jasna Blažič — muzikologinja in profesorica angleškega jezika s književnostjo, dolgoletna predavateljica zgodovine glasbe, se v slovenski literarni prostor vpisuje s prepoznavnim, globoko ponotranjenim glasom.

Do sedaj izšlo: Smrt in angel, Eksil, Angeli in volkovi ter Izvir.

Če je bil Izvir posvečen mamini strani družine, je njen najnovejši roman Skupinski portret z očetom posvečen očetovi strani družine.

Roman je veličasten, ljubeč in hkrati boleče iskren poklon očetu Viktorju Blažiču — humanistu, novinarju, esejistu in enem najbolj prepoznavnih slovenskih disidentov.

To ni branje za pobeg pred resničnostjo, Skupinski portret z očetom je soočenje z njenim jedrom.

Avtorica nas popelje v zakulisje »svinčenih let« druge polovice 20. stoletja skozi prizmo osebne družinske usode.

Jasna je kot mlado dekle doživela aretacijo očeta zaradi objavljenega eseja »Ustvarjanje je svoboda«. Sledil je proces, zaporna kazen, družbeno izobčenje in nepopravljiv strah, ki je zarezal v družinsko tkivo. Temu pretresu sta sledila še dva. Ločitev staršev in izguba brata.

Spomini na ta čas bi lahko bili v stilu črne kronike ali zagrenjenega opisa krivic. Vendar daleč od tega.

Skupinski portret z očetom je soočenje globoke odtujenosti, ki jo prinašajo režimi in izgube, z milino odpuščanja in spuščanja, ki se rojeva iz bolečine spominov. Iz zapisa veje lepota neuničljive ljubezni, veznega tkiva in povezanosti Jasne in očeta Viktorja, ki doseže vrhunec z očetovim slovesom.

Če je babica Ivana zdravila s hrano in zelišči, Jasna Blažič zdravi s pisano besedo. Ta zapis je več kot poklon očetu in več kot celjenje družinske travme. Avtorica nas s svojim edinstvenim slogom nevsiljivo povabi v proces samospoznavanja in soočanja z lastnimi sencami. Bralec po zadnji strani ne bo čutil teže preteklosti, temveč nenavadno lahkotnost. Preplavil vas bo občutek katarze, kakršnega doživimo le ob vrhunski literaturi, ki rane preobrazi v svetlobo. Vse se izteče z mogočnim, osvobajajočim šepetom: Leti, orel.

Presunljivo. Zdravilno. Estetsko dovršeno in lepo. Moj poklon.

 

PS: Oče in hči sta si poleg pisanja, delila tudi ljubezen do glasbe. Za uvod v predstavitev knjige je Jasna Blažič izbrala Preludij v h-molu (Bach/Siloti) v izvedbi Grigorija Sokolova (https://www.youtube.com/watch?v=vXbBOWlkR9g), ki deluje kot hipnotičen, neskončen tok misli, ki poslušalca prisili v globoko introspekcijo in umiritev.

In zgodi se, da te po naključju zanese na eno od poti, po katerih si prej hodil vsak dan in so ti bile domače in ljube, hiše na teh ulicah so se ti smehljale in te pozdravljale kot dobrega znanca, tudi ljudje so te pozdravljali in svet je bil nekako samoumeven in domač. In zdaj je na lepem na tej ulici — da, nekoč si jo prekrižaril po dolgem in počez, poznal in izkusil vse njene razkrite in skrite kote — , vse neznano in tuje. Hiše se mrščijo, skušajo se spomniti, od kod in zakaj se jim zdiš znan, trudijo se, a so nanosi njihovih spominov tako debeli, da te v preštevilnih plasteh ne morejo najti. Ljudje, ki jih srečuješ, so neznanci: v tujo deželo si prišel, svoje življenje boš moral začeti na novo, tako rekoč iz nič, ali pa se posloviti.

Hodil je gor in dol po prostoru in razglabljal. Spominjal je na Sokrata, ki je iz ljubezni do modrosti (filo-zofija) in resnice iz vsake priložnosti priredil symposion. Njegova sproščena drža in stalno prisotna hoja, napeto in zelo osredotočeno razglabljanje, so dajali vtis, da je pozabil, kje se nahaja, in se popolnoma vživel v nekaj, kar ni zaslišanje, temveč debata. Razpredal je svoje zamisli, kakor da odvija klobčič in potem pelje niti na vse strani, nato pa spet pride do točke, kjer se te niti stikajo. Porotniki niso mogli skriti, da ga poslušajo vse bolj budno in z zanimanjem, nekaterim se je obraz razsvetlil, oči oživele.

(str. 22, 123)

Citati

(1)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 234
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1