V gulagu s Kristusom : pričevanje duhovnika o dolgoletnem jetništvu v sovjetskih zaporih in delovnih taboriščih

Žanravtobiografski roman
Narodnostknjiževnost ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 2014
Založba
Ključne besede Duhovniki, Gulagi, Kaznjenci, Komunizem, Krščanska vera, Pričevanja, Rdeča armada, Rusija, Sibirija, Spomini, Taborišča
Število strani

215

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Knjigo je napisal ameriški jezuitski duhovnik Walter J. Ciszek. Med drugo svetovno vojno so ga prijeli rdečearmejci, komunistični oblastniki pa so ga obsodili, češ da je »vatikanski vohun«. Naslednjih 23 let je preživel v sovjetskih zaporih in delovnih taboriščih v Sibiriji. Knjiga je pretresljivo pričevanje o neuklonljivosti človekove vere, ki premaga tudi najhujše preizkušnje. Kot je sam poudaril, je to kalvarijo prestal samo zaradi popolne predanosti Božji volji. Pogum, tolažbo in globok notranji mir je črpal iz kontemplativne molitve. Le tako se je lahko zoperstavljal hudobiji in sprejel nečloveško garanje v sibirskih rudnikih soli. V vsakdanjih dogodkih je kljub krutostim uspel povsod prepoznati navzočnost Boga, ki vse hudo obrača v dobro in človeka nikoli ne zapusti.



Prevod dela: He leadeth me. , 800 izv.

“Nemoč je prava beseda. Če sem bil v Teplaji Gori razočaran, ker med ljudmi nisem mogel delovati tako, kot sem upal, se ta občutek nikakor ni mogel primerjati z nemočjo in nebogljenostjo. Tudi ko sem si bolj ali manj opomogel od pretresa, ki je sledil nenadnemu prijetju, nisem mogel preboleti šoka, ki sta ga sprožila popolna izguba svobode in občutek popolnega nadzora drugih nad slehernim mojim dejanjem, svoboščino in potrebo. V vseh zaporih morajo v zapornikih, zlasti novih, ustvariti občutje popolne ničevosti in nemoči. Ne gre drugače, da človeka do neke mere razčlovečijo in ponižajo ter mi izčrpajo um. Tak je bil sovjetski zapor med vojno, zlasti zapori, ki jih je upravljala Stalinova tajna policija. Ljudje so v njih lahko izginili in nihče nikoli več ni slišal zanje. Zapornike so lahko postrelili in so tudi jih. Nadzor oblasti je bil popoln, zaporniki se niso mogli na nikogar obrniti po pomoč. Strah in nasilje sta bila najljubše orožje tajne policije. Četudi njihova oblast nad življenjem in smrtjo zapornikov v resnici ni bila popolna in dokončna, se je vsaj zapornikom in ljudem tistega časa tako zdelo. Zaradi strahu za golo preživetje so jetniki postali krotki in klečeplazni, kar je bilo resnično nečloveško.
Tudi bivalne razmere so bile nečloveške. Celice so bile tako natrpane, da smo se komaj lahko premikali. Ni bilo tekoče vode, vedra smo uporabljali kot stranišča. Okna so bila prekrita s kovinskimi naoknicami, zato je bilo malo svetlobe in še manj svežega zraka. Bili smo umazani, nismo se mogli preobleči. Spali smo na umazanih tleh, po nas pa je lezel mrčes. Zrak je bil ves čas slab. Iz nosnic nismo mogli pregnati ogabnega smradu, ki nas je navdajal s slabostjo. Preprosto smo se ga morali po najboljših močeh naučiti prezreti.
Vse je bilo tako sramotno in ponižujoče, da se nekateri jetniki niso imeli več za ljudi. Ves čas nas je trpinčil občutek nemoči in krivičnosti. Večina mož v naši celici je bila političnih zapornikov, tako kot jaz. V resnici se jim ni niti sanjalo, zakaj so zaprti. Le redki so se odkrito obtožili namernega prekrška proti državi. Marsikdo se je sprva tolažil tako, da je verjel, da so ga zaprli po pomoti, da bo kdo kmalu odkril napako in jih izpustil. Hitro so se streznili in zagrenjeni besneli zaradi krivice. Toda kaj bi lahko storili, kakšne možnosti so imeli? Njihove pravice so popolnoma poteptali, imeli so jih za izdajalce ali še kaj hujšega, nenehno so bili v nevarnosti, da bi jih ustrelili. Nikamor se niso mogli obrniti po pomoč. Vsak ugovor so razumeli kot nov prekršek, kršitev, izdajo zaupanja v ‘sistem’.” (st. 42-43)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige V gulagu s Kristusom : pričevanje duhovnika o dolgoletnem jetništvu v sovjetskih zaporih in delovnih taboriščih.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 36
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0