Zmajev jezdec

»Enega sem videl,« je dahnil škrat, ne da bi dvignil obraz s tal. »Enega sem videl, Vaša zlatost.«
»Katerega enega?« Koprivožig se je zdolgočasen popraskal po bradi.
Muhonog je pristopil k škratu in se sklonil nadenj. »Preidi k stvari,« mu je prišepnil, »namesto da tiščiš svoj debeli nos v tla. Mojster je namreč danes strašno slabe volje.«
Škrat se je pobral, živčno pogledal kvišku in s tresočim se prstom pokazal na steno za Koprivožigovim hrbtom. »Enega takšnega,« je zašepetal. »Takšnega sem videl.«
Koprivožig se je obrnil. Na steni je visela preproga, ki so jo pred mnogimi stoletji stkali ljudje. Barve so že zbledele, toda celo v mraku je bilo mogoče prepoznati, kaj je upodobljeno na njej: srebrn zmaj, ki ga preganjajo vitezi. Koprivožig se je razkoračil. Z rdečimi očmi je bolščal v škrata. »Srebrnega zmaja si videl?« je vprašal. Njegov glas je zabobnel med starimi oboki. »Kje?«
»Na naši gori,« je zajecljal škrat in stopil bliže. »Zjutraj je pristal tam. S koboldom in človekom. Takoj sem priletel sem, na vranu, da bi ti povedal. Mi daš zdaj eno od luskin? Eno od svojih zlatih luskin?«
»Tišina!« je zahrumel Koprivožig. »Razmisliti moram.«
»Ampak saj si mi jo obljubil!« je zaklical škrat.
Muhonog ga je potegnil na stran. »Tiho bodi, tepec!« je siknil. »Ali nimaš nič pameti pod tem velikim klobukom? Lahko si vesel, da te ne požre. Splezaj na vrana in se poberi od tod. Verjetno si videl samo kakšnega velikega kuščarja.«
»Ne, ne!« je zaklical škrat. »Zmaj je! Njegove luske so takšne, kot da bi bile iz mesečine, in velik je, ogromen.«
Koprivožig je opazoval stensko preprogo. Negiben je stal ob njej. In potem se je obrnil.
»Gorje ti!« je rekel z mračnim glasom. »Gorje ti, če se motiš. Če si mi prinesel prazno upanje, te bom zmečkal kot ščurka.«
Gorski škrat je potegnil glavo med ramena.
»Čistilec, pridi sem,« je zarenčal Koprivožig.
Muhonog se je zdrznil. »Pila, pila, mojster!« je zaklical. »Takoj jo grem iskat. Letim, drvim.«
»Pozabi na pilo!« je zapihal Koprivožig. »Pomembnejši opravek imam zate. Odleti na vranu do gore, od koder je prišel ta bedak. Odkrij, kaj je videl. In če je tam resnično zmaj, potem poizvedi, zakaj je sam, od kod prihaja in kaj hočeta človek in kobold, ki sta z njim. Vse hočem izvedeti, slišiš, vse.«
Muhonog je pokimal in stekel k vranu, ki je še zmeraj potrpežljivo čakal pri stopnicah.
Škrat je zaprepadeno pogledal za njim. »Kaj pa jaz?« je vprašal. »Kako naj se vrnem domov?«
Koprivožig se je odvratno nasmehnil. »Ti mi lahko brusiš kremplje, dokler se Muhonog ne vrne. Lahko mi loščiš oklep in brišeš prah z bodic, čistiš zobe in obiraš kočiče z luskin. Ti si zdaj moj novi čistilec! To je moja zahvala za dobro novico.«
Škrat je zgrožen buljil vanj.
Koprivožig se je obliznil in zadovoljno zakrulil.
»Pohitel bom, gospod,« je rekel Muhonog in sedel vranu na hrbet. »Kmalu se vrnem.«
»Prav nič se ne vrneš,« ga je zlovoljno nahrulil Koprivožig. »Prek vode mi sporoči, razumeš? To je hitreje kot letati sem in tja.«
»Prek vode?« Muhonog se je spačil. »Morda bo nekaj časa trajalo, preden bom na tej gori našel vodo, mojster!«
»Škrata vprašaj, kje je voda, tepec,« je zapihal Koprivožig in mu obrnil hrbet. Počasi in s težkimi koraki je stopil k stenski preprogi, na kateri se je, stkan iz tisočerih niti, svetlikal srebrn zmaj. Stopil je čisto k njej. »Morda so se pa res vrnili,« je zašepetal. »Po tolikih. Aaah, saj sem vedel, da se ne morejo večno skrivati pred menoj. Pred ljudmi morda že, pred menoj pa ne.« (Str.: 78-80)