Kornelijeva izmenjevalnica neverjetnic

Žanrmladinska povest
Narodnostkatalonska književnost
Kraj in leto izidaHlebce, 2019
Založba
Prevod Veronika Rot
Ilustracije Javier Andrada
Ključne besede Fantastika, Dobrodelnost
Število strani

158

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

V Krivačino, nenavadno gorsko vasico, sta se nekega dne po zaviti in strmi poti mukoma vzpenjala dva popotnika: starček in fant, nova najemnika Ozke hiše. Po bučni in prisrčni dobrodošlici, ki jo Krivačinci pripravijo vsakemu redkemu prišleku, se vselita in preuredita Ozko hišo v neverjeten lokal – v Kornelijevo izmenjevalnico neverjetnic. In kaj ponujata? Pihanje v školjke in vsakovrstne esence iz modre vodice. In to povsem brezplačno. Potrebujete morda nekaj kapljic poguma, bi vam prav prišel par kapljic odločnosti in umirjenosti… kar potrebujete, to dobite. Na police izmenjevalnice sta razpostavila pisane posodice in s svojimi nenavadnimi esencami sta želela ljudem prinesti srečo in zadovoljstvo. Po prvih negotovih obiskih, se je obiskovalcev kmalu kar trlo in vse je kazalo, da so s spremembami, ki sta jih prinesla Kornelij in Tobija vsi zadovoljni in življenje v Krivačini je mirno teklo, a na morju pravijo, da brezvetrju vedno sledi neurje in prav kmalu so šli vsi dobri nameni modrega Kornelija in njegovega vajenca v franže.
Za knjigo je avtor prejel pomembno katalonsko nagrado za otroško književnost Josep M. Folch i Torres, 2009.

»Spominjam se, kot bi se zgodilo danes. Vstopili smo drug za drugim, počasi in molče, kot da bi bile v takem trenutku vse besede odveč. Ko sem prečkala prag, me je najprej presenetila prijetna svežina, kakršna vlada v starih kamnitih hišah; takoj zatem pa nadvse prijeten vonj, ki ga nisem vonjala še nikoli.
Najbolj pa me je osupnila svetloba v lokalu. V tistem prostoru je bilo tako svetlo, kot bi velikansko okno, ki je gledalo na ulico, pomnožilo vsak žarek sonca, ki je posvetil skozenj.
Pred steno nasproti okna sta stala dva različno visoka pulta; prvi je bil za ped nižji od drugega, za njima pa so bile police, ki so prekrivale vso steno.
Na glas sem opisala vse, kar sem videla, da bi si tudi dedek Luka lahko ustvaril vtis.
»… za pultom so lesene police, ki segajo do stropa.«
»Police … prazne police?« je vprašal dedek Luka.
»Nekaj je praznih, na drugih so steklene posodice, na tretjih so …«
»Školjke,« je dopolnil Tobija, »to so školjke. Hišice morskih polžev.«
Zbegano sem pogledala fanta in se nato znova zazrla v police. Še nikoli nisem videla tako velikih morskih lupin, tako podolgovatih in tako neverjetnih barv.
Dedek Luka pa je očitno takoj vedel, za kaj gre.
»Morski polži …« je rekel. »Se jih lahko dotaknem?«
»Seveda,« je rekel Kornelij, jih nekaj vzel s police in jih položil na pult.
Dedek Luka se jih je rahlo dotaknil s prstnimi blazinicami, kot bi jih božal. Ko si je vse ogledal, je dve školjki dvignil in ju previdno trknil med seboj.
»Klonk!« se je zaslišalo.
Nato je to še nekajkrat ponovil.
»Klonk-klonk!«
Obraz mu je zasijal in na ustnicah se mu je prikazal širok nasmeh. Zelo je bil vesel svojega odkritja. (Str.: 54-56)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Kornelijeva izmenjevalnica neverjetnic.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 7
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0