Pošastno podzemlje

Žanrmladinski roman
Narodnostfinska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2018
Založba
Ilustracije Pasi Pitkänen
Ključne besede Prijateljstvo, Fantastika
Število strani

291

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Za Mio, najmlajšo članico družine Hojnik, ki je lahkomiselno odkorakala za Grakom v podzemlje, se je izgubila vsaka sled. Sestra Hana in brat Karlo jo mrzlično iščeta, naokrog pa še vedno vohljajo vešče, zato morata raziskovati skrajno previdno. Kopalni plašč je kot kaže zatajil in se bosta morala znajti kako drugače. Bodo Mio v podzemlju našle mravlje? Medtem pa Mia brezskrbno raziskuje fantastične in nenavadne podzemne votline in skače iz pustolovščine v pustolovščino. Vsak korak je poln presenečenj in skritih nevarnosti, ki iz teme prežijo na malo pogumno zemeljsko ptičko in njene spremljevalce in z vsakim korakom v globino bo vrnitev na površje težja. Pošastno podzemlje je nadaljevanje knjige Pošastna varuška, za katero je avtorica leta 2016 prejela nagrado Arvid Lydecken, ki jo podeljuje Zveza finskih mladinskih pisateljev. Po knjižni predlogi že nastaja film.

Glej tudi:

Ko je bila luknja že skoraj povsem zakrita, je čarovnica splezala iz nje. Potem se je sklonila in pokrov zaprla do konca. Luknje ni bilo več. Drugi dve vešči sta hodili okoli prekopane zemlje v okolici in jo nežno božali s svojimi bledimi dlanmi. Borovničevje se je spet znašlo na starem mestu, šopki trave so ozeleneli. Tla so bila videti nedotaknjena. Nič ni izdajalo, da je na tem mestu še pred nekaj trenutki zijala luknja. Karlo je strmel in kar ni mogel verjeti svojim očem. Kje je zdaj Hana? In kako bo prišla nazaj?
Ženska v sivi obleki je pobrala lopato. Potem so se čarovnice obrnile in odšle. Kmalu so izginile med drevesi. Karlo se je skobacal na noge in tiho stekel k smreki.
»Hana?« je zašepetal. Zgrabil je najbližji borovničev grmiček in ga izruval iz zemlje s koreninami vred. Potrkal je po tleh, niso se zdela votla. Zemlja je bila povsem običajna, bila je popolnoma zapolnjena. A vseeno je bila tam spodaj nekje Hana. Karlo bi potreboval lopato, a kaj, ko so jo čarovnice odnesle.
Nahrbtnik si je zavihtel na hrbet in stekel proti domu. Bil je zelo, zelo živčen in zaskrbljen – tako kot bi bil vsak, če bi mu obe sestri pred kratkim izginili v podzemne predore in bi moral o tem obvestiti starše.

Medtem ko je Karlo tekel proti domu, se je Hana vzravnala v podzemni votlini, ki je bila velika kot manjša učilnica. Osuplo se je ozirala naokrog in ugasnila žepno svetilko. Ni je več potrebovala, saj je bila votlina osvetljena. Na njenih mahovnatih stenah so svetile počasi premikajoče se lučke, ki so zbledele in nato spet zažarele. Na tleh so mravlje še naprej hitele proti ožjemu predoru, ki se je nadaljeval na drugi strani votline.
Hana je žepno svetilko porinila v nahrbtnik in se odpravila v isto smer kot mravlje. Če sam ne veš, katera pot je prava, je najbolje slediti tistim, ki to vedo. (Str. 106-107)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Pošastno podzemlje.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 17
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Dela avtorja