Doktor Proktor in veliki rop zlata

Bulle je vedel, da je bilo nemogoče, da bi pravilno uganil kombinacijo trinajstih številk in štirih črk. Zato je raje odpel hlače in pomeril proti ključavnici na jeklenih vratih. Po izračunih doktorja Proktorja je ledeno modra tekočina ledotvora potrebovala le tri minute, da se je spojila z želodčno kislino, prešla skozi jetra, vranico, ledvice in ostale notranje organe in bila nared, da se jo polula. Bulle se je napenjal, da bi sprožil tok.
Dvajset sekund.
»Daj že, no,« je momljal.
Šestnajst sekund.
Še močneje je pritisnil in zaječal. Ampak ni vedno lahko lulati, kadar veš, da res moraš.
Bulle je slišal, da pomaga, da misliš na tekočo vodo, kadar imaš plašen mehur. In tako je mislil na pipo, ki pušča, deževnico, ki brbota iz odtočnega žleba, žuboreč pomladanski potoček. Pa nič.
Dvajset sekund.
Na reko običajne velikosti. Veliko reko. Slap. Devet sekund. Niagarske, Viktorijine slapove in slapove Vringsfossen, vse v enem mega slapovju.
Sedem sekund. Nekaj se je moralo zgoditi. IN TO TAKOJ.
»Okej, obratna psihologija,« je zamrmral sam pri sebi, zaprl oči in na vso moč pomislil, kako niti slučajno ne sme lulati tukaj, na javnem kraju, v Banki bajno bogatih.
Štiri sekunde.
Kakšen škandal bi to bil! V vseh časopisih bi se norčevali iz njega. Naslovnica: FANT POLULAT NAJVARNEJŠA JEKLENA VRATA NA SVETU. ŽUPAN UDDEVALLE BESNI!
Vtem pa je rumen curek, raven kot laserski žarek, pošprical jeklena vrata in ključavnico.
Bulle si ni drznil pogledati na uro; samo lulal je, hitro, kot je le mogel. Potem se je curek ustavil. Dvignil je nogo, na kateri je imel obut drvocep, in brcnil v ključavnico.
Slišalo se je, kot bi ledene sveče padale na pločnik, tisto cingljanje, žvenketanje, trušč in hrušč, ko se nekaj raztrešči na tisoč koscev.
Bulle je pograbil za ročaj jeklenih vrat in ga povlekel k sebi.
Vrata so se odprla!
Res so se odprla!
Bulle je s pogledom ošinil uro na steni. Ustavila se je pri 0,5 sekunde.
Zdrznil se je in vrata odprl na stežaj. (Str. 151-154)