Smrt iz črnila : tretja knjiga v trilogiji Srce iz črnila

Žanrmladinski roman
Narodnostnemška književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2010
Založba
Prevod Tanja Mlaker
Ključne besede Pustolovščine, Fantastika, Fantastični svetovi
Število strani

737

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

24-25 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Fantastično branje od prve do zadnje strani

Zadnji del trilogije Srce iz črnila se začne v Elinorini knjižnici, kjer Elinor objokuje izginotje nečakinje Rese, Meggie in Mortimerja in načrtuje, kako bi šla za njimi med fantazijske svetove, ki jih odpirajo prav prebrane zapisane besede. Njen obup prepriča Dariusa, da se zbere in ju oba prebere v zgodbo, kjer se takoj, iz oči v oči, znajdeta sredi nevarnosti znotraj obzidja v Ombri. V svetu iz črnila se vsak nov dan zdi podarjen. Pohlepni Orfej piše in bere k zgodbi dodatke po svojem okusu in volji. Pisatelj Fenoglio pa je izgubil ves navdih in samo še nemočno opazuje, kako gre njegova zgodba svojo pot. Na oblasti je zlobni Gadovec, ki vlada z železno roko. Brez usmiljenja zasleduje Moja in njegove in na vsakem koraku vladajo nasilje, sovraštvo, smrt, izdaja in Moja, ki ga v Ombri poznajo kot nepremagljivega Šojo, čedalje globlje vleče v vrtinec nevarnih pustolovščin.
Smrt iz črnila je Cornelia Funke napisala v času moževe bolezni in smrti, vendar kot pravi sama, to ni vzrok, da ima smrt v zadnjem delu trilogije tako pomembno vlogo. Knjigo krasijo avtoričine ilustracije.

Mračno je strmel v grad. Uboga Meggie. Verjetno ga bo tokrat spet krivila za vse. Njena mati je to gotovo že storila. Fenoglio se je še predobro spominjal Resinega prosečega pogleda. Moraš nas napisati nazaj! To si nam dolžan! Ja, morda bi bil moral resnično poskusiti. Kaj če bodo Mortimerja ubili? Ali potemtakem ne bi bilo bolje za vse, da bi se vrnili? In kaj naj bi potem še sam iskal tukaj? Opazoval, kako bosta nesmrtni Gadovec in Srebrnonos nadaljevala njegovo zgodbo?
»Seveda je tukaj! Kaj nisi slišal, kaj je rekla? Po stopnicah navzgor. Ali vidiš še kake druge stopnice? Mojbog, Darius!«
Roževec je pozabil na svojo zlomljeno roko in se radovedno ozrl k vratom.
Kakšen ženski glas pa je to?
Potrkalo je, toda še preden je Fenoglio lahko zaklical »Naprej«, so se vrata že odprla in precej zajetna ženska je tako vihravo vstopila v njegovo sobo, da je nehote stopil korak nazaj ter z glavo zadel ob strešino. Obleka, ki jo je imela na sebi, je bila videti, kot da bi prišla naravnost iz kake poceni gledališke predstave.
»No, vidiš. On je!« je oznanila in ga tako zaničljivo premerila, da se je Fenoglio zavedel vsake luknje v obleki. To žensko poznam, je pomislil. Ampak od kod?
»Kaj se tukaj dogaja, hm?« Tako silovito mu je porinila prst v prsi, kot da bi ga hotela suniti naravnost v njegovo staro srce. Suhega možakarja za njenim hrbtom je tudi že nekoč videl. Seveda, v …
»Zakaj so v Ombri izobesili Gadovčevo zastavo? Kdo je tisti ostudni možakar s srebrnim nosom? Zakaj so Mortimerju grozili s sulicami in od kdaj hudiča nosi meč?«
Knjigožerka. Seveda! Elinor Loredan. Meggie mu je dostikrat pripovedovala o njej. Sam jo je zadnjikrat videl skozi rešetke v enem izmed pesjakov na Capricornovi slovesnosti. In sramežljivi možakar s sovjim pogledom je Capricornov jecljajoči bralec! Njegovega imena se pri najboljši volji ni več mogel spomniti. Kaj počneta tukaj? Kaj zdaj že izdajajo turistično vizo za njegovo zgodbo?
»Sicer priznam, da sem si oddahnila, ker sem Mortimerja videla živega,« je nadaljevala nepovabljena gostja. (Ali mora kdaj zajeti sapo?) »Ja, resnično, hvalabogu, da je videti živ in zdrav, čeprav mi ni bilo prav nič všeč, da je sam odjahal v grad. Toda kje sta Resa in Meggie? In kaj je z Mortolo, Basto in Orfejem, s tem napihnjenim teslom?«
Mojbog, ta oseba je tako grozna, kakor si jo je predstavljal. Njen spremljevalec – Darius, ja, tako mu je ime – je tako očarano strmel v Roževca, da si je ta polaskano pogladil svoje bledorožnate steklene lase.
»Tišina!« je zagrmel Fenoglio. »Za božjo voljo, utihnite že!«
Nobenega učinka. Niti najmanjšega. »Nekaj se jima je zgodilo! Priznajte! Zakaj je bil Mortimer sam?« Že spet mu je potisnila prst v prsi. »Ja, Meggie in Resi se je nekaj zgodilo, nekaj groznega… Pohodil ju je velikan, nabodli so ju na …«
»Prav nič se jima ni zgodilo!« se je vmešal Fenoglio. »Pri Črnem princu sta!«
»Pri Črnem princu?« Njene oči so postale skoraj tako velike kako oči njenega spremljevalca z očali. »Oh!«
»Ja! Če se bo tukaj komu zgodilo kaj groznega, se bo Mortimerju! In zato…« Fenoglio jo je trdo zgrabil za roko in jo odvlekel do vrat, »me zdaj pustita samega, hudiča, da bom lahko razmišljal!«
To ji je res zavezalo jezik. Vendar ne za dolgo.
»Nekaj groznega?« je vprašala.
Roževec je umaknil roko z ušes.
»Kaj hočete reči s tem? Kdo pa tukaj piše, kaj se dogaja? Vi vendar, kajne?«
No, čudovito! Zdaj pa je potisnila svoje okorne prste v najhujšo rano!

(Str.: 350-352)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Smrt iz črnila : tretja knjiga v trilogiji Srce iz črnila.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 23
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi