
Trafikant
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
Ključne besede | Medosebni odnosi, Solidarnost, v leposlovju |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
Ključne besede | Medosebni odnosi, Solidarnost, v leposlovju |
Roman Trafikant Romana Rozine je zelo posebno delo. Lahko, ali pa tudi ne, je osnovan na resničnih dogodkih. To prepuščamo vaši domišljiji. Tudi več kot izjemna spremna študija romana, nas deloma pusti v negotovosti. Gre za preplet med resnico in domišljijo. Mogoče tako, kot v življenju. Vemo, kaj se dogaja z našim sosedom? Vemo, kdo pravzaprav je? Predvsem določeni ljudje so precej skrivnosti in o njihovih življenjih ne vemo kaj dosti. Ali pa mogoče vemo? Odvisno, koliko nam je za našega soseda mar. Sicer pa je glavni junak romana Trafikant, ki ko gleda skozi majhno lino kioska, spoznava ljudi do potankosti. Gre za zelo posebnega človeka, ki mu kiosk nudi varnost pred zunanjim svetom. Pred okencem njegovega kioska se odvijajo življenja mnogih ljudi, odvijajo se veselja in žalosti. Žal pa svet ni vedno rožnat. Brezbrižnost, odtujenost in prevlada kapitala naredijo svojo in ljudem, ki jih je mar, ki si vzamejo čas za spoznavanje drugih ljudi, to preprečijo. Ali sploh še vemo, kako pomembno je, da so za malim okencem trafike ali za pultom v knjižnici ljudje, ki jim ni vseeno za ljudi, ki na tak ali drugačen način hodijo mimo njih, iščejo ali ne iščejo njihovo pozornost? Vemo ali pa ne vemo. Odločitev med tem ali biti človek ali biti v službi kapitala pa je odločitev vsakega posameznika posebej. Upanje pa vedno umre zadnje.
Objavljeno: 23.05.2025 17:42:38
Zadnja sprememba: 23.05.2025 17:42:38
“Zaveda se, je poudarjala, da se loteva pogrošne literature, kjer je jezik bralcem in celo piscem zadnja briga. Kljub temu je stopila na pot izboljševanja besedil, in ker ljubi svoj jezik, bo pri tem vztrajala ne glede na odzive. Prepričana je, da je prav na tem vrtu treba najprej in najglobje zasaditi lektorsko lopato, temeljito pregledati in prekopati besedila, populiti plevel pravopisnih napak in slogovnih šibkosti. Ta dela niso najpomembnejša, so pa veliko pomembnejša, kot se zdi. S pisavo v umetniških romanih se ukvarja cela armada lektorjev in urednikov, čeprav jih prebira le malokdo, z lahkotnimi zgodbami, po katerih ljudje množično segajo, pa se noče pečati nihče.” (str. 92)
(str. 251)