skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Trafikant

Žanrdružbeni roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2025
Založba
Zbirka Nova slovenska knjiga
Ključne besede Medosebni odnosi, Solidarnost, v leposlovju
Število strani

251

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Ali je v nas še kaj občutka za soljudi?

Roman Trafikant Romana Rozine je zelo posebno delo. Lahko, ali pa tudi ne, je osnovan na resničnih dogodkih. To prepuščamo vaši domišljiji. Tudi več kot izjemna spremna študija romana, nas deloma pusti v negotovosti. Gre za preplet med resnico in domišljijo. Mogoče tako, kot v življenju. Vemo, kaj se dogaja z našim sosedom? Vemo, kdo pravzaprav je? Predvsem določeni ljudje so precej skrivnosti in o njihovih življenjih ne vemo kaj dosti. Ali pa mogoče vemo? Odvisno, koliko nam je za našega soseda mar. Sicer pa je glavni junak romana Trafikant, ki ko gleda skozi majhno lino kioska, spoznava ljudi do potankosti. Gre za zelo posebnega človeka, ki mu kiosk nudi varnost pred zunanjim svetom. Pred okencem njegovega kioska se odvijajo življenja mnogih ljudi, odvijajo se veselja in žalosti. Žal pa svet ni vedno rožnat. Brezbrižnost, odtujenost in prevlada kapitala naredijo svojo in ljudem, ki jih je mar, ki si vzamejo čas za spoznavanje drugih ljudi, to preprečijo. Ali sploh še vemo, kako pomembno je, da so za malim okencem trafike ali za pultom v knjižnici ljudje, ki jim ni vseeno za ljudi, ki na tak ali drugačen način hodijo mimo njih, iščejo ali ne iščejo njihovo pozornost? Vemo ali pa ne vemo. Odločitev med tem ali biti človek ali biti v službi kapitala pa je odločitev vsakega posameznika posebej. Upanje pa vedno umre zadnje.

“Zaveda se, je poudarjala, da se loteva pogrošne literature, kjer je jezik bralcem in celo piscem zadnja briga. Kljub temu je stopila na pot izboljševanja besedil, in ker ljubi svoj jezik, bo pri tem vztrajala ne glede na odzive. Prepričana je, da je prav na tem vrtu treba najprej in najglobje zasaditi lektorsko lopato, temeljito pregledati in prekopati besedila, populiti plevel pravopisnih napak in slogovnih šibkosti. Ta dela niso najpomembnejša, so pa veliko pomembnejša, kot se zdi. S pisavo v umetniških romanih se ukvarja cela armada lektorjev in urednikov, čeprav jih prebira le malokdo, z lahkotnimi zgodbami, po katerih ljudje množično segajo, pa se noče pečati nihče.” (str. 92)

(str. 251)

Citati

(1)
Nina Jamar

Trafikant je še vedno čepel v kotu, kot da težnost zanj ne velja; a bil je le droben trenutek, tako kratek hip, da se mu niti zenice niso mogle zožiti, nakar se je kot po toboganu spustil v nepredstavljivo širjavo razkošne svetlobe.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 87
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2