Čuvaj
Žanr | antiutopični roman, psihološki roman |
Narodnost | belgijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Bralec |
Prevod |
Mateja Seliškar Kenda |
Ključne besede | Medosebni odnosi, Psihološki vidik, Psihosocialni vidik, Stanovanjske zgradbe |
Življenje v izolaciji in paranoji
Na podzemnem parkirišču prestižnega stanovanjskega bloka živita in delata Michel in Harry, čuvaja, ki nikoli ne zapustita svojega delovnega mesta. Njuna naloga je varovanje večstanovanjske stavbe, ki se zdi povsem zapuščena. Zunaj ni nikogar, dobimo občutek, da se je zgodila vojna ali celo nuklearna katastrofa, po kateri je zavladal apokaliptičen svet. Prebivalci stavbe postopoma zapuščajo svoje domove, a čuvaja trdno ostaneta na svojih mestih. Postaneta popolnoma izolirana, ujeta v prostor in tedanji čas, brez kakršnihkoli stikov z drugimi. Občasno jima Organizacija, njun delodajalec, dostavi le hrano. Med sodelavcema vlada poseben odnos, ki se skozi zgodbo spreminja, dokler ne doseže vrhunca, ko v njuno varovano območje pride tretji čuvaj. Michel in Harry se nenadoma znajdeta v vrtiljaku norosti, nasilja in zmedenosti. Zakaj se jima je pridružil tretji čuvaj in kakšna je njegova naloga? Kaj se je v resnici zgodilo in se dogaja zunaj varovane stavbe ter parkirišča? Roman, ki ima distopične elemente, se ukvarja s strahovi sedanje družbe in s težnjo po kontroli drugih, je bil 2010 nagrajen z nagrado Evropske unije za književnost. Peter Terrin je bil rojen leta 1968 in je eden pomembnejših avtorjev flamske literature. Objavlja kratke zgodbe, gledališke igre in romane. Njegova dela so prevedena v več tujih jezikov.
Objavljeno: 22.06.2021 11:54:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:45
“Zdaj ne prižigava več niti luči v sobi, stranišču in shrambi. Če jih, naju zaslepijo. Čas, ki ga potrebujeva, da se privadiva novemu položaju v kletni etaži, ni izgubljeni čas, nekoč se bo morda izkazalo, da se je najina usoda spremenila prav zaradi njega. Svetlobo v najinem življenju zdaj predstavljata le še svetilki v najinih zapestnih urah; ti zadostujeta, da lahko slediva koledarju. Prižigava ju varčno in nikoli ne gledava naravnost vanju. Dogovorila sva se, da bova z lučko trikrat pomežiknila, če bi se slučajno znašla v nevarnosti.” (str. 101)