Matere ne

Matere ne je tretje delo baskovske pisateljice Katixe Agirre, v izvirniku je izšlo leta 2019. Roman, ki je pravzaprav mešanica različnih žanrov oziroma neke vrste kolaž – sestavljen iz dnevniških zapisov, esejističnih poglavij, kronike, vsebuje pa tudi elemente kriminalke – je prejel prevodno nagrado Etxepare in bil nominiran za številne druge nagrade. V njem spremljamo zgodbi dveh žensk – zgodbo prvoosebne pripovedovalke, uspešne pisateljice, ki pričakuje svojega prvega otroka in se obenem trudi napisati svojo drugo knjigo, in zgodbo njene nekdanje znanke Alice (po novem ji je ime Jade), ki se znajde v središču zanimanja javnosti, potem ko je ubila svoja otroka, desetmesečna dvojčka. Pripovedovalka se odloči, da bo o njej napisala knjigo. V službi zaprosi za neplačan dopust, ob tem pa jo mučijo občutki krivde, saj časa ne preživlja z otrokom, temveč skuša raziskati okoliščine in najti razloge, ki so Jade napeljali k zločinu. Medtem ko se spopada z vprašanjem, kaj žensko pripravi do tega, da ubije svoj(eg)a otroka, preizprašuje samo sebe in druge matere – prijateljico Leo kot tudi znane ženske iz zgodovine, od Medeje do Sylvie Plath in Doris Lessing. Jadina in pripovedovalkina zgodba sta tako postavljeni v širši kontekst, osrednja vprašanja pa osvetljena z zelo različnih zornih kotov. Osrednja tema romana je materinstvo, avtorica se razpiše tudi o vprašanju, ali se lahko ženska posveča pisateljevanju oziroma umetniškem ustvarjanju in je obenem tudi (dobra) mati. Pri tem pa se ne sprašuje le o tem, kako naj bi se (dobre) matere vedle, temveč tudi in predvsem o tem, kaj bi – skladno z družbenimi pričakovanji – morale čutiti, in kaj se (lahko) zgodi, če/ko tega ne čutijo. Roman, ki je razdeljen na dva dela (naslovljena Stvaritev in Nasilje) odpira številna vprašanja, k razmisleku nas spodbudijo že citati, ki uvajajo posamezna poglavja, kot je na primer citat Susan Suleiman: “Matere ne pišejo, temveč so napisane.” ali misel Adrienne Rich: “Spominjam se trenutkov miru, ko sem, ne vem kako, lahko celo šla sama na stranišče.” Vprašanja sicer ostajajo odprta, a vendar vzbudijo zavedanje, da ‘napačni’ občutki niso tako redki, a ker se o tem ne govori oziroma ne sme govoriti, (družbeni) pritiski ženske oziroma matere včasih pahnejo v brezno.