skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

O čem ne govorimo

Žanrkratka zgodba
Narodnosthrvaška literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2026
Založba
Zbirka Žametna Beletrina
Prevod Aleksandra Rekar
Ključne besede Odnosi med spoloma, Osebne izkušnje, Starejši ljudje
Število strani

139

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Pogum spregovoriti

Priznana hrvaška novinarka, pisateljica in publicistka Slavenka Drakulić je med slovenskim bralci dobro znana in cenjena. V svojih knjigah se dotika spominov na življenje v nekdanji skupni državi, vojne, bolečine in žalosti žensk vpetih v vojne razmere, nasilja in različne medosebne odnose. V zbirki kratkih zgodb O čem ne govorimo so v ospredju ženske v zrelih letih, avtorica pa razgalja teme, o katerih neradi govorimo ali to počnemo z nelagodjem, s cmokom v grlu. V zbirki šestnajstih, večinoma prvoosebnih pripovedih, avtorica ganljivo, iskreno in s pridihom humorja, razkriva različne tegobe v času, ko se nas lotevajo bolezni in tudi strahovi; strah pred izgubo vozniškega dovoljenja in samostojnosti življenja, strah pred izgubo dolgoletnih prijateljev in osamljenostjo, strah pred izgubo osebnosti in dostojanstva. Zgodbe osvetljujejo stiske, ki jih povzroča krhanje medosebnih odnosov med dolgoletnima partnerjema in zavedanje, da ponavljamo napake staršev. Opisujejo ljubezni in zamujene priložnosti v poznih letih, oporoke in ne nazadnje tudi probleme odvečnih stvari, ki se nam z leti naberejo. Knjiga črpa iz izkušenj in nam odstira načine soočanja s težavami pri ohranjanju identitete, vitalnosti in družabnosti v starosti. Zavedanje in empatija, da s podobnimi težavami v poznih letih nismo sami, mehča stiske in opogumlja pogovor o njih. Avtorica zaključuje odkrite pripovedi z mislijo, da noče seštevati izgub, pač pa dobitke.

Toda prav zato, ker verjamem, da lahko odidem – lahko tudi ostanem. Ko se zjutraj prebudim, iz kuhinje že diši kava in k zajtrku sedeva, kot da se sinoči sploh ni zgodil grd prepir. Prepira pravzaprav ni bilo. Že dolgo se ne prepirava, samo renčiva drug na drugega. Sinoči je v gostilni izrekel vsega nekaj besed, izpljunil jih je na mizo predme. Jaz sem rekla še manj, prepričevanje nima več smisla. Med neizrečenimi besedami, v nepripravljenosti za pogovor, se izgublja skupnost, ki sva jo nekoč imela. To sva dopustila Navadila sva se.

(str. 114-115)

Citati

(2)
Simona Pišorn

»Najin zakon je kot razpočena ploščica v kopalnici. Razpoka je jasno vidna, ploščica pa je še naprej ena, prilepljena na podlago, ki ji ne dovoli razpasti. Skupaj naju drži podlaga – strah pred samoto.«

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 57
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi