Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali
Žanr | spomini |
Narodnost | hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 1992 |
Založba | Rotis |
Ključne besede | Spomini, Vzhodna evropa, Ženske |
Žanr | spomini |
Narodnost | hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 1992 |
Založba | Rotis |
Ključne besede | Spomini, Vzhodna evropa, Ženske |
Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, že ob nastajanju ključnih sprememb v vzhodni Evropi, je avtorica obiskala Madžarsko, Poljsko, Češkoslovaško, Bolgarijo in (nekdanjo)Vzhodno Nemčijo ter se z ženskami pogovarjala, kako so živele v zadnjih petinštiridesetih letih. Kakšen je bil njihov običajni vsakdan, s kakšnimi vsakdanjimi skrbmi in težavami so se srečevale, ki pa so včasih( te težave) vpete v sistem lahko postale tudi bolj grozljivih razsežnosti. V kontekst vseh teh pogovorov in srečanj avtorica vpleta spomine na doživljanje istega obdobja na tleh nekdanje Jugoslavije. Tudi bralca, ki je živel v tistem obdobju, zapisi nehote zapeljejo v »spominjam se« in sedaj se že z oddaljeno distanco ob avtoričinem sarkazmu, ki mu da humorno noto, ali pa je to humor, s senco sarkazma, kdo bi vedel, tudi sami (včasih bolj grenko) nasmehnemo.
Prevod dela: How we survived communism and even laughed. , O Slavenki Drakulić / Alenka Puhar: str. [197]
Objavljeno: 16.04.2020 10:57:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:20
»Ko sem se vrnila domov v Zadar, sem nenadoma postala najbolj priljubljena deklica v soseski. Po šoli so moje sošolke prihajale k meni domov, samo da bi videle novo punčko. Pravzaprav ne le punčko, temveč ikono, poslanico iz nekega drugega sveta, drobec ene stvarnosti, ki se je zadiral v drugo kot črepinja razbitega stekla in nam na neki čuden način povzročal trpljenje, hrepenenje po nedoločljivem »drugem«.«(str. 59)