Balkan express : fragmenti z druge strani vojne

Vsebina knjige, izdane daljnega leta 1993, je žal še vedno aktualna. Slavenka Drakulić nam v svojih spominih približa vojno iz našega neposrednega okolja v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Generacija, ki je zrasla v povojnem času, precej apolitična, se je nenadoma znašla sredi vojne. Počasi so drseli vanjo, najprej z redkimi znaki, ki so jih pretresli, pa vendar ne prepričali, da se zgodovina ponavlja in to v najhujši možni obliki. Sčasoma so ti dogodki postali tako zelo pogosti in vedno bolj kruti, da so ob njih postali apatični. Poraja se čisto intimno vprašanje, kdaj se vojna pravzaprav prične, kateri je tisti mejnik, ko lahko rečeš – pri nas je vojna? V knjigi se pisateljica pogovarja s političnimi izseljenci, opisuje tudi svojo lastno izkušnjo glede tega; prebiramo izpovedi mladih fantov, ki so skoraj iz otroštva prestopili v čevlje vojnih morilcev; globoko nas prizadene grozljiva izkušnja množičnega posilstva nad mlado žensko. Pisateljica se sprašuje tudi o vzrokih – je res, da nas je ravno “udobje” svobodnega prehajanja med mejami socialističnih in bleščečih kapitalističnih dežel pripeljalo do bratomorne vojne? Ker smo poznali blišč zahoda in si ga želeli tudi doma? In, ne nazadnje, pride do pretresljivega spoznanja, da ljudje nujno potrebujemo pošasti, pa najsi so to ljudje ali narodi ali kulture, da lahko na njih prevalimo krivdo in tako s svojih rok speremo kri. Se bomo kdaj kot človeštvo naučili iz zgodovine, da v vojni ni zmagovalcev? Vsi le mnogo, mnogo preveč, izgubimo …