Kako dolg je čas

“Kako dolg je čas?” se v zgodbi, ki je dala naslov antologiji Dolenčevih kratkih pripovedk, sprašuje stara želva. Precej filozofsko vprašanje, na katerega je možnih nešteto odgovorov, saj jih že sama želva poda nekaj, pa čeprav se je šele dodobra odpravila na pot iskanja odgovora na vprašanje, ki si ga je ravnokar zastavila. Želve so se trajno zasidrale v filozofiji, za kar bo verjetno kriv kar starogrški filozof Zenon in njegov paradoks o Ahilu, ki v nedogled lovi okornega plazilca, pa se je izbira za glavno akterko najbolj filozofske in naslovne pripovedke Dolencu fantastično utrnila. Kot se mu je fantastično utrnil dialog med staro bojo, ki označuje plitvino in novo, ki je bila na morsko dno pripeta zaradi potreb znanosti. Še bi lahko našteval, saj je v vsaki pripovedki vsaj kakšen fantastičen in genialen domislek, ampak ta kratek zapis v osnovi pač temu ni namenjen. Morda se bo na tem mestu naključen odrasel bralec vprašal, zakaj bi sploh posegel po nekakšni zbirki pripovedk, ki bi naj bile v osnovi vendarle namenjene mlajši populaciji? Zato, ker je prvovrstna mladinska literatura namenjena vsem, tudi odraslim in zato, ker Dolenc, v katerega literarno mojstrstvo ni nobenega dvoma, odlično prepleta (na prvi pogled) nezdružljiva literarna svetova. Otroškega in odraslega. Morsko, kopensko, ekološko, življenjsko, hudomušno in satirično. Knjiga, ki se jo splača imeti kar doma na polici, saj kar kliče po večkratnem prebiranju.