Indijanska duša : [duhovno življenje Indijancev pred prihodom belcev]

0,0

(0)

Žanr	spomini
Narodnost	književnost ZDA, Književnost različnih narodov
Kraj in leto izida	Šmarješke Toplice, 2006
Založba	Stella
Ključne besede	Spomini, Indijanski pisatelji, Zdravniki, Indijanska medicina, Narava, Vzgoja za vrednote, Kultura, Običaji, Vzgoja, Antologije, Duhovnost, Indijanci, Indijanski umetniki, Severna amerika, Modrost

Število strani

107

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Spomini indijanskega zdravnika

Charles Alexander Eastman se je rodil leta 1858 v indijanskem rezervatu. Dokončal je študij medicine v Bostonu in v indijanskem rezervatu v Južni Dakoti delal kot zdravnik. Indijanska duša je knjiga njegovih spominov. V njej piše o tem, kakšno je bilo življenje domorodnih ljudstev v času pred prihodom belcev. Posveti se predvsem njihovemu duhovnemu izročilu. Stik z “Veliko skrivnostjo” so iskali v naravi, v tišini in samoti, tudi med tako imenovanimi duhovnimi umiki v samoto. Ni jim prišlo na misel, da bi gradili svetišča, cerkve ali templje, niso poznali duhovnikov. Materialno bogastvo jih ni zanimalo, menili so, da sta krepost in sreča nezdružljivi z materialnimi dobrinami, ljubezen do lastnine je bila za njih slabost, ki jo je treba premagati. Poznali so običaj javnega obdarovanja, kar je bilo pomemben del vsakega obreda. S tem so darovalci počastili neko osebo ali dogodek in razdelili toliko svojega imetja, da so se znašli skoraj na meji obubožanja. Za sirote in ostarele je skrbela celotna rodbina, ne samo ožja družina. Gojili so osebno skromnost, mlade so spodbujali, da so že zgodaj začeli služiti skupnosti. Piše tudi vlogi žensk, poroki, družini, vzgoji, o prenatalnih vplivih, zvestobi, gostoljubju, prijateljstvu, osnovnih idejah moralnosti, pogumu, smrti in pogrebnih običajih, prerokovanju. Zanimiva in poučna knjiga, ki ji je avtor na koncu dodal še nekaj zgodb iz ljudskega pripovednega izročila.

Prevod dela: The soul of the Indian. , Podnasl. naveden na ov.

Prispeval(a): Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola

“Beli osvajalci so ameriškega domorodca najpogosteje zaničevali zaradi njegove revščine in preprostosti. Mogoče so pozabili, da mu njegova vera preprečuje kopičenje bogastva in uživanje razkošja. Zanj – kot ta vsakega drugega poštenega in iskrenega človeka katerekoli rase in iz kateregakoli obdobja, od Diogena do bratov Frančiškanov, od montanistov do kvekerjev – je navezanost na lastnino predstavljala past, bremena kompleksne družbe pa vir nepotrebne odgovornosti in skušnjave. Poleg tega je eno vodilnih načel v njegovem življenju določalo, da mora sadove svojega dela in uspeha deliti s tistimi svojimi brati, ki so bili deležni manj sreče kot on. Na ta način je ohranjal svobodo svojega duha, ki je bil prost bremen napuha, pohlepa ali zavidanja, in izpolnjeval božansko voljo, ki je bila zanj izredno pomembna.
Nista bili torej nevednost in lahkomiselnost krivi, da ni ustanavljal stalnih naselbin in razvijal materialne civilizacije. Za nešolanega modreca je bila prevelika gostota naseljenosti mati vsega zla, tako moralnega kot fizičnega. Trdil je, da je hrana sicer dobra, a presitost ubija; da je ljubezen dobra, a sla uničuje; in nič manj kot kuge, ki se je redila v prenatrpanih in nesnažnih bivališčih, se ni bal izgube duhovnih moči, ki je nujna posledica pretesnih in prepogostih stikov s soljudmi. Vsi, ki so veliko živeli na prostem, vejo, da se v samoti zbira magnetna in živčna moč, ki se v gneči kaj hitro izgublja. Celo njegovi sovražniki so priznali, da ameriški Indijanec ne glede na okoliščine premore določene prirojene moči in samoobvladovanje, ki jim ni najti primerjave med drugimi ljudmi.”
(str. 18-19)