Kamni z Marsa

Kratkoprozna zbirka Teje Močnik, ki si je med drugim prislužila nominacijo za nagrado za najboljši literarni prvenec leta 2021 v okviru Slovenskega knjižnega sejma, je v krajini domače kratke proze bolj ali manj atipično delo, saj mu je težko pripisati katerokoli od vidnejših literarnih manir, ki jih je zaznati v slovenskem prostoru zadnjih let – vsaj če govorimo o delih, ki se znajdejo na zemljevidu, kot ga začrta mainstream. Ne gre za delo s socialno noto (Manka Kremenšek Križman ali Vesna Lemaić), niti za neposredni realizem (Tomaž Kosmač ali Davorin Lenko), ne znajde se niti na meji med fikcijo in stvarno literaturo (Tomaž Grušovnik ali Carlos Pascual) ter nazadnje ne posega niti v polje rahlo mističnega in metafizičnega (Eva Markun ali Zarja Vršič).

V splošnejši kontekst so Kamni z Marsa v resnici še najbolj vpeti s svojim vztrajnim fokusom na medosebne odnose, ob katerih signalizirajo (preprosto rečeno) krizo – skratka, trop, ki spremlja kratko prozo skoraj skozi njeno celotno zgodovino, prav gotovo pa je vse od konca druge svetovne vojne njen ključni del.

Toda navedeno ne zadostuje za oznako atipičnosti, gre zgolj za neke signale, da velja zadevo bolje raziskati. Točka, v kateri Kamni z Marsa posebej izstopajo, je v resnici način ubeseditve. Ne gre le za to, da premore pisava Teje Močnik po estetski plati nesporne kvalitete (skratka, gre za močen avtorski glas z izdelanim, bogatim jezikom, kar sploh ni nujno pravilo v sočasnih izdajah), temveč za zelo specifično odmerjanje informacij pripovedi.

Vendar tukaj ne govorimo na primer o eliptičnosti, mnoštvu zamolkov, namernem zabrisovanju nekaterih informacij itd., kar bi bilo morda v okviru zgodovine kratke proze značilno za minimalizem. V pričujoči zbirki ni najti te zračnosti in tako Kamne z Marsa prej zaznamujejo zgoščene pripovedne enote (teh je lahko tudi več v enem samem kratkoproznem besedilu), ki pa med seboj niso nujno povsem jasno in nedvoumno povezane. Ali bolje rečeno: vemo, da so povezane, namreč, vse kaže na to, da so, toda preskoki med pripovednimi enotami so občasno lahko težje zaznavni ali pa morda preprosto nekoliko skriti očem bralk_cev.

Smisel tovrstnega rezultata (oziroma vtisa) je iskati v nekem specifičnem zornem kotu, s katerega je devet zgodb zbirke pripovedovanih. Fokus Kamnov z Marsa se ne zdijo neke jasno zaznavne relacije, neke očividne serije akcij in reakcij ali nenazadnje jasno začrtovanje koordinat v nekih odnosih. Namesto tega se zdi, da avtorica v resnici išče ton, barvo oziroma da izrisuje scenografijo. Skratka, zanaša se na tisto, kar je najbolj specifičnega umetniškemu izrazu, medtem ko se od drugih diskurzov nekako ograjuje.

V skladu z navedenim se tvori tudi (pogojno rečeno) konceptualna plat prvenca. Ne gre za to, da bi se besedila povezovala na primer s kontinuiranim vpeljevanjem istih (ali vsaj podobnih, morda zgolj potencialno istih) likov, prav tako tukaj ne gre za enotnost dogajalnega kraja in časa, v resnici se vse navedeno lahko menjuje celo med odvijanjem ene same (kratke) zgodbe. Da se besedila ukvarjajo z odnosi, se zdi bolj poljuben rezultat in ne toliko nuja zbirke pred nami. Tisto, kar resneje signalizira, da imamo opravka s serijo tekstov, ki na koncu tvorijo tudi večjo zaključeno celoto, je najprej ponavljanje motiva naslovnih »kamnov« na ta ali oni način med različnimi besedili. Ko se poglobimo v iskanje kontinuitete, pa se pred nami pokaže zlasti prej navedeno: ton, barva, izrisovanje scenografije. Ali drugače: Kamni z Marsa kot celota pravzaprav večino časa ponujajo bolj ali manj podobno, morda celo enako optiko, čeprav se pogledi med seboj razlikujejo.

Obravnavani kratkoprozni prvenec tako morda na površini zagrize v neke običajnejše tematike, vendar hitro naredi razliko s svojo specifično obdelavo, ki se ji pridružujeta izdelan jezik in zavezanost vzpostavljanju jasne atmosfere. Čeprav gre v mnogo ozirih za razmeroma učbeniške kratke zgodbe, ki se začenjajo in medias res ter nazadnje vodijo k obratu in razrešitvi, ki to ni, je po drugi strani vsakršna potencialna bombastičnost zadnjih dveh elementov nekako udušena, vendar vseeno ostaja. In to je najbrž eden osrednjih podpisov zbirke pred nami.