| Žanr | biografski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Ključne besede | Družine, Družinski odnosi, Duševno zdravje, Osebna rast, Otroštvo, Preteklost, Psihoterapevti, Psihoterapija, Spomini, Travmatične izkušnje, Zasvojenost |
Zdravnica, psihoterapevtka in predavateljica dr. Sanja Rozman je ustanoviteljica zavoda Sprememba v srcu, kjer že več kot trideset let vodi programe za okrevanje od zasvojenosti in zdravljenje travm. Bila je tudi prva, ki je javno spregovorila o nekemičnih zasvojenostih.
Knjiga Ujetniki upanja je zgoščeno terapevtsko branje. V njej nas uči prepoznavanja globokih zakonitosti duševnosti. Vsi imamo namreč v sebi skrite kotičke duševnosti, ki se jih ne zavedamo, pa vendar na nas močno vplivajo. Kadar pride do hudih in ponavljajočih travm, se v nas zgodijo dramatične spremembe. Te zaznamujejo celo življenje, če se z njimi ne znamo ustrezno soočiti.
Skozi poglavja v knjigi nam psihoterapevtka odstira pogled v svojo ordinacijo. Spremljamo zgodbo klientke Ane in pobliske v njeno lastno preteklost ter trpke izkušnje. Je zahtevno, boleče, a obenem iskreno in zdravilno branje, saj v bralcu zlahka zbudi neprijetne spomine ali nepredelane travme. Preteklosti se ne da popraviti, spomine, ki so ostali nanjo, pa lahko ozavestimo in spremenimo tako, da nimajo več uničevalnega učinka. Priročnik dr. Sanje Rozman, ki nas vodi v globine naše duše, je lahko prvi, odločilen korak na poti k ozdravitvi.
Objavljeno: 09.04.2024 15:23:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:56:06
‘Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.’ S to trditvijo Lev Nikolajevič Tolstoj začne roman o Ani Karenini, značilni odvisnici od odnosov. Razlog je v tem, da imajo nesrečne družine nefunkcionalna pravila o tem, kako upravljati čustva. /…/
Vsi moji klienti so otroci iz nesrečnih družin. Negotovo, ne-varno navezani bi se z veseljem pustili stlačiti v kakršno koli obliko, samo da bi smeli pripadati. Ko se je začel proces prilagajanja, so bili še otroci in jedra njihovih osebnosti še niso bila povsem razvita. V hrepenenju, da bi se prilagodili in pripadali, so žrtvovali zametke svojih občutkov identitete, s tem pa postali globoko ranjeni in izgubljeni v množici prepovedi, med katerimi se niso znali orientirati. V bolečem spoznaju, da se morajo za ljubezen odreči samim sebi, so se zatekli k zasvojenskim vedenjem – nadomestkom ljubezni, ki so obljubljali instantni užitek, samopozabo ali vsaj preusmeritev pozornosti.
Str. 168-169
