Vohuni
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Modrijan |
Prevod |
Tina Mahkota |
Ključne besede | Angleška književnost, Otroštvo, Spomini, Vohunstvo |
»Hvala, da ste me imeli v gosteh.«
Zgodi se, da po naključju izberemo knjigo, katere zunanja podoba ni preveč izstopajoča – zgolj prevladujoča belina z minimalistično črno-belo fotografijo, naslov je jedrnat, enobeseden, avtor nam ni poznan … Pričnemo z branjem in že kaj kmalu ugotovimo, da je pred nami prvovrstno bralno doživetje. V zgodbo nas popelje skrivnosten, sladkoben vonj, ki v ostarelem Stephenu budi nostalgijo po otroštvu in hkrati opominja, da je več kot pol stoletja nazaj ostalo nekaj nerazrešenega, potlačenega v spominu. Nepovezane drobce iz davnih dni želi spraviti v smiselno celoto in ugotoviti izvor lastnega nemira. Ko se vrne v kraj odraščanja, se domača ulica angleškega predmestja in tisto davno poletje med vojno pričneta utelešati z vedno bolj jasno podobo. Čeprav se zdi vse, kot je bilo, se je hkrati tudi vse spremenilo, na otroško različico samega sebe zre z izkušnjo odraslega človeka in sedanjim vedenjem o svetu. Takrat je v vseh pustolovščinah slepo in zvesto sledil svojemu dominantnemu prijatelju Keithu. Nato ta izreče za nadaljnji razvoj dogodkov usodne besede: »Moja mama je nemška vohunka.« Zgodi se spretna menjava časovnih perspektiv, sedaj sledimo pripovedi mladega Stephena ter s tem otroški igri zasledovanja, ko razgreta domišljija kmalu najde razlago za mnogo reči, ki jih prej ni bilo moč pojasniti, ter se oplaja z naivno zavestjo o pogumu in junaštvu. Obstajajo pa zasebni kotički, ki bi morali ostati skriti. Vrlina romana z nežnim pridihom vseprisotne otožnosti je ob izvrstnem slogu tudi ohranjanje napetosti prav do zadnjih strani, ko se sestavijo vsi koščki preteklosti.
Objavljeno: 23.04.2020 09:27:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:20
Zdaj mislim, da so Keithove besede najverjetneje prišle od nikoder in da so spontano nastale v trenutku, ko so bile izgovorjene. Da so bile slep poskus čiste fantazije. Ali pa čista intuicija. Ali pa, kot toliko stvari, oboje.
Kakorkoli že, iz tistih petih naključnih besed je prišlo vse, kar je sledilo; porojeno je bilo s tem, da je Keith besede izrekel, in s tem, da sem jih jaz slišal. Ostanek najinih življenj je bil določen v enem samem bežnem hipu, ko so stekleni biseri zacingljali ob vrč in se je Keithova mama oddaljevala od naju v svetlobo dopoldneva po zadnjih odpadlih belih cvetovih na rdeči opečnati poti, vsa pokončna, obvladana in neranljiva, in Keith jo je gledal, kako odhaja, gledal jo je s tistim zasanjanim pogledom, ki sem se ga spomnil iz začetkov mnogih najinih podvigov. (str. 35)