Žanrpotopisni roman
Narodnostpoljska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2023
Založba
Prevod Niko Jež
Ključne besede Družbene razmere, Potovanja, Sovjetska zveza
Število strani

323

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Propad državnega kolosa in vsakdanja življenja ljudi, ki so ostali za njim

Kapuściński začne pripoved o propadu velikega sovjetskega imperija s povsem osebno zgodbo – s svojim otroštvom, s prvim srečanjem z vojno leta 1939 pred mostom, ki mestece Pinsk povezuje z jugom sveta. Kot poročevalec iz mnogih držav je prepotoval skorajda cel svet in opazoval družbene in politične spremembe, življenja različnih ljudstev (narodov) in med njimi navadnih ljudi, ki so želeli le mirno in normalno živeti. Resnico in njihovo usodo je bil zavezan deliti s celim svetom. V Imperiju naniza doživetja na več kot 6000 kilometrov dolgi poti, na katero se je odpravil, ko je zaslutil, da se bo v točno tem, tudi njegovem zgodovinskem času zgodilo nekaj velikega, da bo prišlo do trajne spremembe političnega sistema na velikem evropsko-azijskem območju. Spoznanja s te poti so oblikovala poznavanje zgodovine in srečanja z ljudmi iz različnih delov Sovjetske zveze, s katerimi se je pogovarjal, živel pri njih in iz lastne izkušnje doživljal njihove nočne more. Kaj torej so pred razpadom čutili Kirgizi, Gruzijci, Armenci, Azerbajdžanci, Turkmenci, Tadžiki, Uzbeki, Kirgizi, Rusi in vsi drugi, ki so tvorili pisan svet sovjetskega imperija? Kako so živeli, kaj pričakovali? Komu od voditeljev so do sedaj in komu bodo potem sledili? Kot se zave avtor, stare strukture prejšnjega sistema ostajajo, le novim razmeram se prilagodijo. Ko beremo, kako poteka življenje v sami Moskvi in kako v ostalih mestih, na podeželju, pa v vseh industrijskih, rudarskih in tudi nekdanjih taboriščnih naseljih, nam zagomazi po koži. V daljnih azijskih provincah, v stalinističnih lagerjih v Sibiriji, v rudarskih revirjih in na področjih, bogatih z nafto in rudami, se za malega človeka razmere niso spremenile. Revščina, mraz, težaško delo, vsepovsod blato, v katerega se pogrezajo noge in male lesene hiške, vse to ostaja. Novo je samo to, da je izkoriščanje narave in njeno uničevanje vse večjih razsežnosti. In to, da se daljna ljudstva, ki se ne štejejo med Ruse, vse bolj upirajo centru moči in z vse bolj dostopnim orožjem zahtevajo neodvisnost svojih nacionalnih držav. Danes, leta po izidu knjige, vemo, kako so se stvari obrnile in morda ravno tako črnogledo, kot je včasih gledal Kapuściński sam, čeprav je vedno znova poskušal biti tudi optimist (vsaj v možnostih in morebitnih rešitvah konfliktov), gledamo v prihodnost. Največja spoznanja avtorja so zagotovo ta, da bi življenje posameznika moralo biti največja vrednost vsake države, da je (bi morala biti) najvišja humanistična odlika spoznavanje drugega, empatija in sprejemanje različnosti, od koder se pride do miru in sožitja. Imperij obsega tri poglavja: Prva srečanja, Iz ptičje perspektive in Še se nadaljuje. Po njem potujemo od leta 1939 do 1993. Celotna pripoved, ki je tako avtobiografski, potopisni in tudi zgodovinski roman, je avtorjevo osebno in resnično doživetje, ki ga je podelil z nami prav gotovo tudi zaradi zavedanja, kako pomembni za prihodnost sveta so poznavanje zgodovine, široka razgledanost, vprašanja kam plujemo, kako preživeti, kako doseči mir (kar je ponekod nemogoče že stoletja) in napredek družbe ter nenazadnje, kako ohraniti planet, da bomo sploh imeli kje živeti.

Odpravil sem se daleč. vse do zaliva. Na tem kraju mesta ni bilo več slišati. Predvsem ni bilo slišati Kolime. Nekje za gričevjem, ki se spušča proti zalivu, v tišini in temi ležijo njeni mrtvi. V enem izmed spominskih zapisov sem prebral, da večna kolimska zmrzlina tako konzervira trupla, da obrazi pokopanih ohranijo celo svoj izraz. Obrazi ljudi, ki so videli to, česar, kot je svaril Šalamov, človek ne bi smel videti.
Pomislil sem na strašno nekoristnost trpljenja. Ljubezen pušča za seboj svoje sadove – to so naslednji rodovi, ki prihajajo na svet, to je nadaljevanje človeštva. A trpljenje? Tako velik del človekovih izkušenj, bolečih in najhujših, mine brez sledov. Če bi zbrali energijo trpljenja, ki so jo tu oddajali milijoni ljudi, jo spremenili v ustvarjalno silo, bi lahko iz našega planeta naredili cvetoč vrt.
Kaj pa je ostalo?
Zarjaveli ladijski trupi, trohneči stražni stolpi, globoke kotanje, iz katerih so nekdaj pridobivali nekakšno rudo. Mrka, mrtva pustota. Nikjer nikogar, kajti izmučene kolone so že šle mimo in se izgubile v večni mrzli megli.
(str. 201/202)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Imperij.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 79
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 3

Dela avtorja