Lipa

Žanrdružbeni roman
Narodnostargentinska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Zbirka Klasična šerpa
Prevod Marjeta Drobnič
Ključne besede Argentina, Družbene razmere, Družina, Politične razmere, Spomini
Število strani

99

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Življenje, ki nas ga je zgodovina silila živeti

V zgodbo o Argentini v 50. letih prejšnjega stoletja vstopimo z legendo o mogočni lipi, s katere sta prvoosebni pripovedovalec in njegov oče nekoč rezala cvetje za čaj. V pripovedi potujemo z družino pripovedovalca skozi čas Peronove vlade, pa tudi v čas, ko so peronisti izgubili vpliv in so množice malih ljudi, predvsem delavcev nižjega družbenega sloja, ostale brez sanj o lepšem, celo bogatejšem življenju. Tudi protagonistov oče je bil eden od peronistov. Živel je za spremembe, za izboljšanje življenjskih razmer, za napredek. Zaposlen je bil kot mestni električar, ki je skrbel za luči v mestu. Pravzaprav je luči prižigal, vsak dan, tudi ob nedeljah.  Oče je bil nervoznega, hitro vzkipljivega, a molčečega značaja. Mati, nasprotno, je bila še preveč zgovorna, morda zato, da bi zapolnila tišino pri obedu, morda pa tudi zato, da bi s strupenimi opazkami o peronistih možu dokazala, kako se je celo desetletje motil glede političnega prepričanja. Družina je živela v ogromni hiši, nekdanji gostilni. Ena soba, dve postelji, kamin, štedilnik, miza, stoli in omara je bilo vse, s čimer so morali biti zadovoljni. Njihov mikrokozmos je predstavljalo življenje nižjega družbenega sloja. Že srednji razred je bil zanje povsem drug svet, s katerim se je pripovedovalec le redko srečal. Kot takrat, ko je obiskal prijatelja, katerega mati je zbirala pisemske znamke s podobami Evite Peron, prijatelj sam pa je izžareval brezskrbnost, tudi brezbrižnost, značilni za svobodo njegovega sveta. Otroška leta, odraščanje, spomini na očeta in mater se prepletajo s političnimi in družbenimi značilnostmi tistega časa. Lipovega cvetja ni več, osulo se je z očetovimi upi, sanjami. Ostaja pa vonj po lipovem čaju.

César Aira je eden najbolj znanih sodobnih argentinskih pisateljev. Rodil se je leta 1949 v Coronel Pringlesu. V Buenos Airesu se je preživljal kot prevajalec. Prvi roman je izdal leta 1975. Poleg romanov, podpisal se je pod neverjetnih sto, piše tudi eseje. Zanimiv je pisateljev slog pisanja, kjer se realnost meša z domišljijo, nenavadnimi občutji. V romanu preskakuje v času, zgodba včasih dobi neverjeten zalet, pa se potem ustavi, obmiruje za nekaj strani. Vmes spremljamo posamične domislice, za katere morda menimo da, če ne pomislimo dobro, ne sodijo v del pripovedi.  A vendarle zna Airea besedilo povezati z najbolj osupljivo natančnostjo izjemnega pripovednika. Poseben slog bo od bralca_ke morda terjal malce več zbranosti. Nagrada so neslutene razsežnosti pripovedovanja.  Z izjemnim občutkom za svojevrsten pripovedni stil je roman prevedla Marjeta Drobnič.

 

Glej tudi:

Skozi radio je v naše bivanje vstopala tudi politika. V mojem življenju bi bilo manj trpinčenja, če bi bila politika iz naše hiše izrinjena, kot bi iz več razlogov tudi morala biti. Poglavitni razlog je bil razočaranje. Zmeraj pravijo, in z razlogom, da peronizem ni bil pristen ljudski pojav: prišel je od zgoraj in ljudstvo ga je sprejelo kot dar in ga tako sprejemalo, vse dokler ni sprejemanje spremenilo svoje narave in je začelo sprejemati nasprotno. To tolmačenje je morebiti videti kot razumarski konstrukt, kajti množice so se v resnici počutile kot glavni igralec in so temu primerno delovale. In najpomembnejša so dejstva, “edina resnica je resničnost”, njihova geneza je drugotnega pomena. A vseeno so nazadnje prav dejstva upravičila zgornje utemeljevanje, kajti od tam, od koder je peronizem prišel, z iste višine, je prišel tudi antiperonizem. In prav utvara množic, da odločajo o lastni usodi, je med njimi povzročila razočaranje in sram, ker so bile tako lahkoverne.

(str. 58-59)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Lipa.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 170
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0