Zadnje priče: (solo za otroški glas)

Žanrvojni roman, zgodovinski roman, spomini
NarodnostDruge književnosti
Kraj in leto izidaNovo mesto, 2023
Založba
Prevod Jani Rebec
Ključne besede 2. svetovna vojna, Spomini, Otroštvo, Travme, Sovjetska zveza, svetovna vojna 1939-1945 - v leposlovju
Število strani

357

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

11-12 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Vojna namesto otroštva

Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič v svojem dokumentarno-umetniškem ciklu »Glasovi utopije« popisuje življenja ljudi v času vojne na območju nekdanje Sovjetske zveze. V prvem delu z naslovom Vojna nima ženskega obraza, je zbrala zgodbe žensk, ki so bile udeležene v drugi svetovni vojni. V še enem mojstrskem delu, Zadnje priče: (solo za otroški glas), mesto pripovedovalca odstopi otrokom, ki so bili v času vojne stari od 2 do 14 let. V njihovo brezskrbno otroštvo je nenadoma kruto zarezala vojna. Mnogi so pobegnili ali bili evakuirani, drugi so se trudili po svojih močeh zoperstaviti Nemcem, skoraj vsi pa so izgubili koga, ki so ga imeli resnično radi. Zaradi požiganja celotnih naselij so se otroci znašli na robu preživetja. Otrokom v sirotišnicah so jemali kri za nemške vojake, celotne družine so lizale posode, da bi prišle do hrane, pojedli so vse, kar bi lahko bilo užitno. Spomini na stradanje, nemoč in bolezni so nepredstavljivi, boleči, a resnični. Vedno znova nas preseneti, kako intuitivno, pogumno so se otroci, ki so vojno poznali le kot igro ali neko oddaljeno zlo, spopadli s smrtjo in preživeli. Bili so nevedni, a razumeli so marsikaj. Nekateri od pripovedovalcev se neradi spominjajo tistega obdobja svojega življenja, a se zavedajo, da morajo kot zadnje še živeče priče grozot spregovoriti. Z izurjenostjo raziskovalne novinarke in hkrati pisateljice Svetlana Aleksijevič zmore ustno izročilo visoke dokumentarne vrednosti oblikovati v berljiva, besedilno dovršena in izpiljena besedila. Knjigo lahko beremo kot zbirko spominov, kratke zgodbe, fragmentarni roman. Pri pisanju pred zgodovinskimi dogodki daje prednost čustvom, osebnim doživetjem in čutnim zaznavam. Čeprav avtorica piše o specifičnih dogodkih in okoliščinah, gre tudi za kolektivni spomin, glas otroka, ki je videl in doživel, česar ne bi smel. V predgovoru nas avtorica z navedbo Dostojevskega sprašuje, kakšna družba smo, če smo pripravljeni raniti, celo ubiti otroke. Pretresljivo, kruto in pomembno delo o ljudeh, ki so namesto otroštva (pre)živeli vojno.

Seveda o smrti nisem vedela ničesar … Nihče ni imel časa, da bi mi pojasnil, kaj je to, ampak sem jo takoj videla … Ko iz letala odmeva hrumenje strojnic, se ti zdi, kot, da so vsi naboji usmerjeni vate. V tvojo smer. Prosila sem: “Mamica, uleži se name …” Ležala je na meni in tako nisem ničesar niti videla niti slišala. Najbolj strašno je bilo izgubiti mamo … (str. 121)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zadnje priče: (solo za otroški glas).

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 58
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 1

Dela avtorja