Dolge sence fašizma : roman

Žanrrealistični roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaPekel, 2020
Založba
Ključne besede Fašistično nasilje, Fašizem, Primorska, Raznorodovanje, Slovenci
Število strani

109

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Kremplji preteklosti segajo v današnji čas

Roman uvaja zgodba iz leta 1971. Dve deklici, vsaka z ene strani umetno ustvarjene meje, na plaži v Sesljanu zbežita pred sovražnimi pogledi mladih fantov, fašistov. Obdobje fašističnega nasilja, ki je razdvojilo narode, pa tudi ljudi znotraj posameznega naroda, se očitno še ni končalo, le odkrite vojaške agresije ni več. Avtorica se nato ozira nazaj v leta med 1939 in 1945 in niza zgodbe iz Vipavske doline, vasi Oševljek, Gradišče, Prvačina, seže pa tudi v Aleksandrijo – tu eden od junakov, Albin, obudi spomine na čas, ko je bil kot vojak rekrutiran v italijansko vojsko in poslan v Abesinijo. Izidor, Albin, Klara, Mario, Zofka, Terezina, Albina, Marija, Srečko, Andreina, Marta, Marija … njihove zgodbe nam na preprost, a živ način približajo čas fašističnega nasilja in raznarodovalne politike in boj naših ljudi za svobodo in slovenski jezik.
Tisk po naročilu.

“Ponovno na afriških tleh. Kako že gre tisti pregovor? si je sam pri sebi rekel Albin, zarečenega kruha se največ poje. Globoko je vdihnil zrak, prepojen z različnimi vonjavami in obšel ga je občutek, da ga sapica v pristanišču Aleksandrije poljublja kot starega znanca. Zaklel se je, da se nikoli več ne bo vrnil v to deželo peska, saj se ga je kot vojak v italijanski uniformi do sitega ‘nažrl’ v Abesiniji pred štirimi leti, ko je Mussolini izsanjal afriške sanje o veliki Italiji. Toda, tokrat se mu je Afrika ponujala kot rešiteljica, ostati doma bi zanj pomenilo izbrati mučeniško smrt. Pogladil se je po bradi, kot bi hotel preveriti ali je vsaka ščetina na svojem mestu, brada – zaobljuba iz Abesijine.
Mama se je njegovemu bradatemu izgledu čudila, iz izraza njenega obraza je razbral, da ji ni všeč, vendar ona ni mogla vedeti za njegovo zaobljubo. Pred vojaškim spopadom sta se oba s prijateljem Mariom pred Asuo zaobljubila, da si bosta pustila bradi, če se vrneta živa domov. Materi je prizanašal z grobo resnico, domov je pošiljal fotografije, na katerih se je smehljal, običajno na motorju in s puško preko ramena ter z vojaškim taborom v ozadju, ki je svoje platnene strehe stiskal na kakšnem hribčku. Na zadnjo stran fotografije je vedno napisal, da se bo kmalu vrnil in da mu nič ne manjka, ter upal, da mama naseda zapisanim lažem.
Draga mama, ko bi le slutila, kaj v resnici preživlja tvoj sin! Tvoje noči bi se spremenile v temne moraste sanje in izjokala bi zadnje solze.” (str. 39)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Dolge sence fašizma : roman.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 37
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Dela avtorja