Maršalinja

Žanrdružbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski), zgodovinski roman
Narodnostšvicarska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2022
Založba
Zbirka Knjižna zbirka Žepna Beletrina
Prevod Mojca Kranjc
Ključne besede 2. svetovna vojna, Družina, Družinski odnosi, Fašizem, Italija, Komunizem, Medgeneracijski odnosi, Primorska, Tito
Število strani

344

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

11-12 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Celo 20. stoletje v eni družinski zgodbi

Zora Ostan se rodi malce pred prvo svetovno vojno v Bovcu. Z družino se med vojno umaknejo v Ljubljano. Po vrnitvi v Bovec Zora spozna Pietra, mladega italijanskega zdravnika. Kmalu se poročita in Zora Ostan, sedaj Zora del Buono, odpotuje z možem na jug Italije, v Bari, kjer Pietro ustanovi kliniko, Zora pa se ukvarja z vzgojo treh sinov in organizacijo družinskega meščanskega življenja. Za razliko od drugih žena je Zora tudi politično aktivna. Oba s Pietrom sta prepričana komunista, čeprav jima lagodnost meščanskega življenja in dostopnost dobrin vseh vrst veliko pomeni – tako, kot je citirano na začetku romana: Komunizem je aristokratstvo za vse. Fašizem je v vzponu, po Evropi strašita Hitler in Mussolini, druga svetovna vojna zareže tudi v Bari in pretresa družini del Buono v Italiji ter Ostanovo v Sloveniji. Ne samo med vojno, tudi po vojni vsem skupaj ni lahko. Časi se namreč še naprej vrtinčijo, prav tako se vrtinčijo usode družinskih članov. Zora spremlja svojo družino in odhode njenih članov, bodisi po svetu ali na drugo stran življenja. Ko ji umre prvi sin, se zanjo svet skorajda konča. A Zorin konec se zgodi v Novi Gorici, v domu za ostarele, kjer se spominja preteklih dogodkov. Vsem, ki so Zoro poznali, pa je še najbolj ostalo v spominu pripovedovanje o tem, kako je Pietro rešil življenje Titu. In zgodba o tem, kako je Tito Zoro odlikoval za ljubezen do svobode in domovine. Maršalinja ni samo družinska zgodba, je temeljit in pretresljiv vpogled v zgodovino 20. stoletja, v posameznikove odločitve, politike in posledice vojn. Še posebej neprecenljiva je v delih, kjer razlaga dogajanja in življenje ob slovensko-italijanski meji.

“A ti sploh nisi Italijan?” je vprašala Agata in ga neženirano premerila. “Zato tak orlovski nos? Zgleda severnjaško aristokratski.”
Manfrediju se ni zdelo, da ima orlovski nos, mogoče je bila na njem majhna grbinica, ampak še zdaleč ni bil tako velik kot Davidejev (ki je za nameček trpel zaradi trikotnih ušes, čeprav je veljalo, da od bratov najboljše zgleda on, ker je najbolj eleganten). Aristokratski pa je Manfrediju laska, čeprav je kot vsi v družini pisal D v Del Buono z veliko in ne z malo, kakor so pisale generacije njegovih prednikov; Del Buono z malim d bi pomenil podeželsko plemstvo, ampak so vendar bili komunisti, se pravi proti plemstvu, zato: veliki D.
“Seveda sem Italijan! Rojen sem bil v Bariju. Moj oče je Sicilijanec. Moja mati Slovenka, iz krajev, ki so nekoč bili Avstro-Ogrska, natančneje rečeno Neodvisna kronska dežela Goriška in Gradiška, ki je spadala k Avstrijskemu primorju in je po vojni pripadla Italiji. Med zadnjo vojno so jo zasedli Nemci, potem je prišla pod angleško upravo. In pod ameriško, seveda.” Prekinil je svoj slap besed, da bi ga poantiral: “Moja mati je v svojem življenju imela pet različnih potnih listov, si predstavljaš! Od lani ima jugoslovanskega, ta ji je še posebno všeč. Pravi: Ta bo za zmeraj.”
(str. 245/246)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Maršalinja.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 117
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2