Les Slovènes
Žanr | družbeni roman, spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Trst, 2019 |
Založba | Mladika |
Ključne besede | Aleksandrinke, Spomini |
Roman o aleksandrinkah ali Les Goriciennes tudi Les Slovenes ali Les Slaves, je napisala avtorica, ki se že dalj časa ukvarja s fenomenom žensk iz Vipavske doline in Krasa, ki so predvsem v prvi polovici 20. stoletja delale kot služkinje, dojilje in družabnice pri bogatih tujih družinah v Egiptu, predvsem v Aleksandriji pa tudi v Kairu.
Dekleta in žene iz tega majhnega področja, so množično zapuščale rodni dom, fante, može in svoje družine in z zaslužkom pomagale k njihovemu preživetju in gospodarskemu obstanku domov. Mlade ženske, večina v starosti 20 do 24 let, so sicer dobro zaslužile, vendar je bila cena njihove odsotnosti od doma visoka, kakšna od njih tudi tragična. Med njimi pa se najdejo tudi izjeme, saj so se v novem okolju spletle tudi ljubezenske zgodba s srečnim koncem. Pri selitvi in iskanju ustrezne zaposlitve ter medsebojnem ohranjanju stikov v tujem okolju v času njihovega dela, so v Aleksandriji od leta 1908 dalje veliko pomagale šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja. Le te so organizirale tudi šolo za otroke tistih aleksandrink, ki so s seboj pripeljale svoje otroke.
V romanu sicer spremljamo le skupino žena in deklet, ki so svoje domove zapustile v 30. letih preteklega stoletja, vendar so njihove usode nedvomno preplet mnogih resničnih zgodb, ki jih hrani Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, v lokalnem okolju imenovane tudi »lešandrinke«.
Objavljeno: 09.11.2020 14:49:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:04
Zapuščale smo Egipt, bogate družine so odšle, za nas ni bilo več dela. Odhajale smo z družinami v Ameriko, Anglijo, Francijo, Kanado … Naše življenje je bilo tesno prepleteno z njimi, bile smo njihov neločljivi del. Vzgajale smo njihove otroke in lastne družine si nismo ustvarile, za kar ni bilo časa, niti potrebe. Tudi doma je čas po vojni tekel drugače. Veliko se nas je vračalo v svoje rojstne vasi, odložilo klobučke, zaprlo svilene obleke v baul in si spet privezalo rute. Toda ne vse! Nekatere smo krpale odnose z možmi, katerih mladost, njihova in naša, je odtekla kot pesek v Lidijini peščeni uri. Na stara leta smo skušali zaživeti in ničesar nismo spraševali.
Našim otrokom smo bile tujke, pol srca smo pustile v Egiptu, naši varovanci so se nam oglašali iz različnih delov sveta, ljubile smo jih in oni nas.