| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | ruska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Skratka |
| Prevod |
Polona Glavan Breda Biščak |
| Ključne besede | 20. stoletje |
Vladimir Nabokov (1899-1977) je eden najvplivnejših pisateljev 20. stoletja. Kot ploden romanopisec, pesnik, prevajalec in profesor je ustvarjal v ruskem in angleškem jeziku. V kanon svetovne literature se je vtisnil predvsem z romanom Lolita, vendar njegov opus obsega tudi številne druge romane, dramska, esejistična in kritična dela ter zbirke pesmi in kratkih zgodb. Kljub obsežni bibliografiji v slovenskem jeziku in dejstvu, da je Nabokov napisal več kot šestdeset kratkih zgodb, njegova kratka proza doslej ni bila prevedena v slovenščino. Lani smo tako vendarle dobili slovenski prevod zbirke Dober ducat, ki je izvorno izšla leta 1958 in obsega trinajst kratkih zgodb.
Pripovedi v tej knjigi so bile v avtorjevem lastnem prevodu večinoma objavljene v ameriškem časopisju, in sicer v ruščini, angleščini in francoščini, pozneje pa so bile vključene tudi v druge kratkoprozne zbirke. Te zgodbe sodijo v sam vrh novelistike Nabokova. Odlikujeta jih literarna izbrušenost in presenetljiva aktualnost tudi za današnji čas. Stilistično in tematsko se med seboj precej razlikujejo, vse pa so prežete z avtorjevim premišljevanjem in v sebi skrivajo obilo globljih pomenov, saj Nabokov v njih spregovori o brezčasnih človeških in družbenih vprašanjih. Ob spominih na stare simpatije in ljubezni se predaja nostalgični refleksiji, v pripovedi o nesmiselnem nasilju, ki ga izletniki izvajajo nad svojim sopotnikom, nam pričara vzdušje, ki spominja na kafkovsko grozljivko, v zgodbah, ki se končajo s smrtjo junaka oziroma nanjo namigujejo, oživlja večno aktualen motiv minljivosti, v zgodbi »Mademoiselle O« pa obuja spomine na francosko guvernanto, ki je zaznamovala velik del njegovega otroštva. V bibliografskih opombah na koncu knjige lahko preberemo, da se le dve od zgodb v vseh podrobnostih (z izjemo spremenjenih imen) ujemata z avtorjevim življenjem, kot se ga spominja: to sta »Mademoiselle O« in »Prva ljubezen«. Ena od zgodb temelji na resničnih dogodkih, kar pa zadeva drugo, doda Nabokov v svojem značilno šaljivem tonu, »nisem nič bolj kriv za posnemanje ‘resničnega življenja’, kot je ‘resnično življenje’ krivo, da me plagira.«
Objavljeno: 17.02.2026 11:45:21
Zadnja sprememba: 17.02.2026 11:45:21
Pogosto sem opazil, da je potem ko sem likom iz svojih romanov podaril kako dragoceno stvar iz svoje preteklosti, ta v izmišljenem svetu, kamor sem jo tako nepričakovano postavil, vse bolj medlela. Čeprav sem jo še vedno imel v mislih, je njena osebna toplina, njena retrospektivna mikavnost izginila in je zdaj tesneje povezana z mojim romanom kakor pa z mojo nekdanjo osebnostjo, kjer se je zdela tako varna pred posegi umetnika. V mojem spominu so se hiše zrušile tako neslišno, kakor so se v nemih filmih iz starih časov, in potret stare francoske guvernante, ki sem jo nekoč posodil fantiču iz ene od svojih knjig, hitro bledi, zdaj ko je zajet v opis otroštva, ki ni nikakor povezano z mojim. Moški v meni se zgraža nad romanopiscem, in kar sledi, je obupan poskus, da bi rešil, kar se rešiti da od uboge Mademoiselle.
(»Mademoiselle O«)
(str. 204)
