Lužinova obramba

Roman je pripoved o Alekseju Lužinu, ki ga spoznamo v družinski poletni rezidenci kot 10-letnega dečka s francosko varuško, sina edinca uveljavljenega pisatelja Lužina in zdravstveno nestabilne matere. Bolehen deček v nasprotju z očetovimi pričakovanji v šoli ne blesti in ne kaže nikakršnih talentov, je osamljen in žrtev medvrstniškega nasilja. Njegovo življenje se spremeni ob odkritju šaha. Po začetnih kontrastih oče prepozna sinov talent, otrok kmalu postane čudežni šahovski deček, ki se v očetovem spremstvu udeležuje šahovskih turnirjev in sčasoma odraste v mednarodno priznanega šahovskega mojstra.

Nabokovega kompleksnega protagonista spremljamo skozi številne notranje konflikte, težavno prepletanje šahovskega sveta in napornega življenja zunaj 64-ih belih in črnih polj, ki Lužina popolnoma posrkajo. Pripoved je podana skozi vsevednega pripovedovalca, ki občasno daje glas literarnim osebam. Časovno v pripovedi prevladuje kronološko zaporedje, to prekinjajo pogledi odraslega Lužina v lastno otroštvo in očetov pogled na sinovo otroštvo.

Delo ni zanimivo samo za ljubitelje šaha, pač pa za zelo širok krog bralcev. V romanu se namreč umetnost šaha prepleta z drugimi umetnostmi (literaturo pooseblja protagonistov oče pisatelj), zasledimo lahko tudi številne druge motive: družinska razmerja, odnosi med zakonci, problem mentorstva, odnos mati-sin, oče-sin, otroške travme … prevladujoč motiv pa je konflikt genij-svet. Nabokov piše živo, sočno, pripoved vsevednega pripovedovalca bogatijo številni dialogi.

Slovenska izdaja je ohranila avtorjev predgovor k angleškemu prevodu, predgovor, ki je enako sočen kot delo samo, v opisovanju ustvarjalnega procesa tudi zabaven. Tu Nabokov zapiše: Od vseh mojih ruskih knjig vsebuje in oddaja Lužinova obramba največ »toplote« […] Lužin se je namreč prikupil celo tistim, ki jim je šah španska vas in ki ne marajo nobene moje druge knjige.

Gotovo bo to veljalo tudi za slovenske bralce. Leta 2000 je bil po knjigi posnet tudi film The Luzhin Defence.