Slepar

Enric Marco, o katerem piše Javier Cercas, je dolga leta veljal za eno najbolj znanih oseb v Španiji in tudi širše. Zavzemal se je za osveščanje ljudi proti fašizmu. Trdil je, da je sodeloval v španski državljanski vojni ter da je preživeli taboriščnik iz nemškega koncentracijskega taborišča Mauthausen. Postal je celo tako znan, da so ga vabili na uradne državniške sprejeme, kot govorec je bil gost domala vsakega srečanja preživelih taboriščnikov. Postal je celo predsednik glavnega španskega združenja preživelih Amical de Mauthausen. Bil je prejemnik številnih državnih priznanj, odlikovanj. In vendar je vso svojo slavo zgradil na laži. To so mu leta 2005 tudi dokazali. Cercas se je z odločitvijo, ali naj knjigo o Marcu napiše ali ne, ukvarjal precej dolgo. Tako Cercas začne roman s stavkom: “Te knjige nisem hotel napisati.” Po eni strani sta ga zgodba in sam lik Marca privlačila, želel jo je raziskati, se dokopati do Marcove osebnosti, njegovih misli, mnenj, dejanj in vzrokov zanje, po drugi strani pa so mu mnogi dejali, da takšna oseba ne zasluži nikjer, torej tudi v literaturi ne, niti najmanjše omembe več. V romanu se tako Cercas ubada z Marcom in njegovimi zgodbami vse od Marcovega rojstva leta 1921 dalje ter s samim seboj, s svojimi dvomi o pravilnosti odločitve za knjigo. Sam sebe namreč sprašuje, ali je tudi on sam neke vrste slepar. Tretja plast romana pa je španska zgodovina, brez poznavanja katere ne bi mogli doumeti globine Marcove prevare.