Butalci: integralna izdaja

Prvič je, da so butalske zgodbe izšle v celoviti zbirki in prvič je, da so širši javnosti predstavljene kot arhetipski primer nonsensa. Žanra, ki ga je urednica Butalcev iz leta 2015 Barbara Simoniti osvetlila v svoji doktorski disertaciji in ga občim bralcem približala v pričujoči spremni besedi. Za nonsens so, pravi Wim Tigges, značilne štiri prvine (str. 175): »nerazrešena napetost med prisotnostjo in odsotnostjo pomena, pomanjkanje čustvene vpletenosti, igriv prikaz ter poudarek, izrazitejši kakor v kateri koli drugi vrsti literature, na njegovi besedni naravi.« Narobe svet, ki ga Angleži vidijo v Alici v čudežni deželi, lahko mi sedaj v Butalcih.
Akademska sfera je svoj čut za avtoironijo dolgo časa uspešno skrivala in se otepala poglobljenega stika z nekim »komičnim besedilom«, čeprav vsi vemo, da kot tako ne bi vztrajalo na knjižnih policah in v naših glavah tako dolgo, kar je dober odpustek za »uredniško-umetniško« svobodo prejšnjih izdaj, ki jih v spremni besedi secira urednica.
Butalci so končno dobili svoje mesto pod soncem in bo že držalo da »Pravi obraz vsake ideologije spozna človek šele, ko se znajde v nedominantni poziciji.« Toliko o tem. Sedaj pa le brž vstopite v igro s Franom, Barbaro, Butalci in vrhunskim brezčustvenim nonsensom.