Nekaj centrov
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | eBesede |
Ključne besede | Avtobusni promet, Humor, Nakup, Pijače, Pripovedovanje, Spomini, Trgovina |
Pripovedi flâneurja
Kleč nas v kratkih zgodbah popelje po svojih priljubljenih obhodih po Ljubljani. Bo že povedal tudi, zakaj se staremu centru raje ogne in podaja v nakupovalne centre. Ali pa v bifeje, ki se jih držijo. Iz stanovanja na obrobju Ljubljane se zapelje po eni od štirih linij našega mestnega prometa, ki so mu tam na voljo, nato pa pohajkuje in odkriva raznorazne oddelke, nasploh pa si z obhodi in pripovedovanjem pusti napraviti veliko užitka. Rad sanjari in zelo rad skrene v kakšen stranski domislek, spomin, zgodbo o prijateljih ali prijateljicah, slabih izkušnjah ali pa poznavalskih idejah o tem, kako bi sam v teh centrih kaj postoril drugače. Z nami deli trenutke vznesenosti, ko zase najde ravno pravšnjo srajco ali mizico za stanovanje in trenutke, ko se mu svet zamaje, kot na primer, ko mu v skladišče pred nosom odpeljejo skrbno nagledane copate. Kot razlaga v eni izmed zgodb, kako obstajajo primerna, celo zelo dobra obdobja za branje in obdobja, ko branje nikakor ne gre (po eni najbolj rahločunih pa tudi obdobja, ko se da sporočiti tragične novice in obdobja, ko se jih nikakor ne da povedati − kje so našli ravno njega!), nas tudi njegovo pripovedovalsko meandriranje včasih odloži na kakšnem okljuku že nekoliko utrujene, a vendar ko se po njegovih najboljših zgodbah (Harvey Norman, Samomori, Še Merkur …) ozremo nazaj na pripovedno shemo, ki jo je včasih vročično, včasih pa ležerno prehodil (morda z mojstrskim načrtovanjem ali pa čudovito intuicijo) bi najraje nemudoma vstali in mu zaploskali!
Objavljeno: 11.04.2022 13:40:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:16
“Vsak izgovor je dober. Najprej tole. Pred nekaj tedni so me ujeli, mislim, spet sem odgovoril na neznano številko, in so me spraševali, če poznam koga iz hišnega sveta, da bi imeli lahko vajo v našem bloku. Gasilsko, da slučajno ne pozabim povedati, pomeni, da so me klicali gasilci. V redu sem rekel, kar imejte vajo, in zdaj niti nočem o tem, da sem se lažno predstavljal. Z gasilci sem imel do zdaj le enkrat opravka in dobro so se mi zapisali. Ne vem, če morem povedati, toda enkrat sem malo zagorel v postelji. Zaspal sem s cigareto v rokah, prebudil me je požar. Postelja je gorela in ker ognja nisem mogel ukrotiti, dobro, saj ni bilo tako hudo, le dim se je dvigal iz žimnice, tisti nadležen, če ne že zaradi mene, pa gotovo zaradi sosedov, saj sem hotel zadevo lastnoročno urediti in pomiriti, toda ko sem zlival vodo v luknjo, ki jo je naredila cigareta, se je dim le bohotil, skratka, da bi preprečil kakšne nevšečnosti in še večje zlo, sem poklical gasilce, ki so kmalu res prišli in zadevo uredili.” (str. 168)