Dobre knjige
4559 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pontonski most E-knjiga
Prelistaj


Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
3,0
Št. ocen:1









Suzana Tratnik

Pontonski most

Ljubljana, Beletrina, 2020

Št. strani: 190 str


Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: družbenokritični roman

Narodnost: slovenska književnost

Knjiga "Pontonski most" je zgodba o falirani študentki Jani. Ko jo zapusti ljubica Simi, se podre odvisnostna kemija v njenem telesu in namesto zadevanja z odnosom poišče kemično uteho v drogah, drugih priložnostnih odnosih, zdravilih, prav pridejo celo vrečka na glavi, obiskovanje psihoterapevtke, seksoholizem, alkoholizem, nora dogajanja na zabavah. Vse to Jana zlorablja za utišanje tesnobe, anksioznosti, morastih sanj, travmatičnih doživetij v primarni družini. Obkrožena je s podobno ranjenimi in izhoda iz začaranega kroga ni videti. Brezno ob njej in njenih dekletih je strašeče in črno, že jih požira, zato mora vsaka pri sebi priti do ugotovitve, da lahko zgradi pontonski most, preko katerega sta izhod in svoboda vendarle možni. Reka-življenje bo še vedno teklo naprej in premetavalo naše junakinje na pontoncu, a sedaj lahko napredujejo, gredo naprej, v svet, v svobodo. Bodo premagale svojo naučeno nemoč?



Odlomek iz knjige

»Ma, poslušaj, Sanja, to je tako,« se vmeša Mona Tina. »Mi smo kao vsi zadeti od tega sveta, ane? Tako, vsak po svoje. Eni od alkohola ali drog, drugi od slabe družbe, tretji od nasilja ali vojne … Štekaš? Ne smemo več biti sužnji, to je važno, da se osvobodimo in najdemo svoj notranji jaz –«

(str. 189)

Cobiss povezava
Pontonski most - Biblos



Ključne besede: TESNOBA, ODVISNOSTI, SLOVENSKA KNJIŽEVNOST


Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 20.12.2020 15:55:49
Zadnja sprememba: 11.5.2022 9:47:09
Število ogledov: 1103



Kritike

Prava »žena« beseda


Suzana Tratnik, ena naših najbolj nagrajevanih prozaistk, tudi v romanu Pontonski most vztraja pri uporu. V najsplošnejšem smislu je to gotovo upor proti konvencionalnim družbenim normam, osrednja junakinja njenega novega dela je namreč lezbijka Jana, falirana študentka, ki si najemnino, občasen alkohol in travo plačuje iz honorarjev, ki prikapljajo iz prevajalskega dela pri eni od ženskih revij. Tam članke, ki ji niso pravi izziv, v znak upora pogosto prikraja malo po svoje, čeprav je njen profesionalni cilj pravzaprav postati kolumnistka. In res se zdi, da ji gre pisanje bolje od rok kot (ljubezenski, prijateljski in družinski) odnosi.


Pozorno profilirano junakinjo, ki ima izrazito moč introspekcije, spoznavamo v času, ko se pobira po razhodu s Simi, ki je lažje sobivala s trdimi drogami kot z ljubečim okoljem. In medtem ko spremljamo korake njunega žuranja in sočasnega ljubezenskega razkroja, smo priča tudi Janinim paničnim napadom, obiskovanju psihoterapije, nekje vmes konča celo pri jasnovidcu!, dokler postopoma ne spozna, da svojih težav – denimo ali serijsko pada na ljudi, ki so čustveno popolnoma distancirani? – ne bo premagala tako, da se jim izogne, ampak da se z njimi sooči. »Na bus noče, ker jo dela klavstrofobično, bickl so ji ukradli, zato pešači, kar jo dela agorafobično,« morda zveni šaljivo, a Jana je tesnobna, osamljena in skrajno ranljiva. Varnost in oporo išče v odrinjeni lezbični skupnosti, ki ni imuna na zlorabo opojnih substanc, vulgarnost in tradicionalizem, a v njej, tako se vsaj zdi, solidarnost in sestrstvo kdaj še vedno premagata skrajni individualizem.


S tem skladna – in zelo previdno izbrana – je tudi časovna umestitev dogajanja, ki ima žarišče v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, o čemer ne priča samo dejstvo, da denimo junakinja pri svojem prevajalskem oziroma publicističnem delu uporablja diskete, ki jih je danes najbrž mogoče potisniti zgolj še v režo kakšnega zaprašenega računalnika v javni upravi, ali da za ljubljanski avtobus namesto z mobilnikom plačuje s kovanci, česar si današnji dvajsetletniki gotovo ne prestavljajo več. Zdi se, da je avtorica ta romaneskni čas, poln rejverskih žurov, izbrala kot hommage obdobju razvoja civilno-družbenih gibanj in LBGT aktivizma, v katerem so se heterogene subkulture vzporedno razvijale tudi na ljubljanski Metelkovi, ki je še danes dom lezbičnemu in gejevskemu klubskemu življenju.


Pisateljske izkušenosti tako Suzana Tratnik ne kaže zgolj z izjemno organskimi spremembami časovnih premen (preteklost, sedanjost) znotraj poglavij, ki – po bitki je pač lažje biti generalka – vsakič prinašajo nova bolj ali manj življenjska spoznanja. Poleg tega pa so tudi dobro sopostavljene s protagonistkinimi zelo vizualnimi doživljanji strahov, želja in sanj, ki so vselej na tanki meji med resničnostjo in fikcijo – v primeru tega dela pa tudi »norostjo«. Časovno in prostorsko določenost romana učinkovito nadgrajuje tudi izbira jezika, ki – še bolj radikalno kot v dosedanjem opusu pisateljice – temelji na pogovorni, pretežno ljubljansko in mestoma primorsko ter srbohrvaško zaznamovani govorici. Tvegana poteza, ki sprva zahteva nekaj več bralskega napora, je sčasoma poplačana, saj romaneskne junakinje pred našimi očmi še bolj zaživijo, z njimi pa postane otipljivejši – in vse bolj naš – tudi njihov svet.


V tem ljubezenskem, razvojnem in družbenem romanu stoji protagonistka navsezadnje pred breznom, ki mu več ne more uiti. »Z opravki si gradite pontonski most preko te brezdanje praznine. Sčasoma, ko se boste okrepili, bo ta zasilni most vse stabilnejši. Takrat še čutili ne boste, da je to most skozi sámo življenje,« pove Jani terapevtka. »Torej bo brezno vedno tu?« »Most bo vedno tu,« ji slednja obljubi, ko Jana razmišlja, da bi se nekoč morda res lahko uprla tudi sebi – in nehala bežati.

Maja Šučur, 17. maj 2022