Zgodbe iz podtalja : kratka proza

Aleša Jelenka poznamo predvsem po njegovi poeziji: Od poezije do sanj (2006), Ko duša vidi (2014), Kontejner (2016), Prvinska govorica (2017), (Ne)obstoj (2018), tokrat se predstavlja z nadvse realističnimi zgodbami o posameznikih in posameznicah iz družbenega podtalja, od koder tudi naslov (ki rahlo spomni na Zapiske iz podtalja F. M. Dostojevskega). Knjigo je avtor razdelil na tri glavne cikle: Mazohizem, fetišizem in ekscesi; O življenju in njegovem nasprotju; Politika, vojska in psihiatrija. Vsako poglavje zajame šest do sedem skorajda strašljivo realističnih zgodb, ki jih zaobjame v spremni besedi Razgled je imeniten, hlad prav tako, Sebastijan Pregelj. Aleš Jelenko nas seznanja z družbenim dnom, podtaljem, ‘podnom’, saj se bralec sooča z ‘etično-moralnim kompasom, ki se kaže kot naš anti-kompas, vselej usmerjen navzven, nikoli navznoter’. Filozofski vrivki, besedila pesmi in omenjanje drugih ustvarjalcev, droga, zloraba, incest, problem alkohola, sterilizacije in ubijanja živali, nekrofilija, istospolnost, samomorilska nagnjenja in še tega – so teme, ki se jih loteva in ki jih piše zadnja tri, štiri leta, kot pravi sam. Bralca opozarja na paralelna vesolja tik ob, na katera smo včasih kot posamezniki veliko premalo pozorni.