Dobre knjige
5052 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

V Sibilinem vetru
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,0
Št. ocen:1









Alojz Rebula

V Sibilinem vetru

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2014

Št. strani: 732


Spremna beseda: Tatjana Rojc


Žanr: zgodovinski roman

Narodnost: slovenska književnost

Alojz Rebula (21. julij 1924 – 23. oktober 2018) je bil slovenski pisatelj, dramaturg, esejist in prevajalec. Roman V Sibilinem vetru (1968), ki velja za najvišji dosežek Rebulovega opusa, je ponovno izšel ob pisateljevi devetdesetletnici. Rebula je v romanu združil strast do pisanja in antike. Glavna pripovedna oseba je starec Nemezian, le ta se odloči, da bo zapisal zgodbo svojega življenja. Življenjska pustolovščina Nemeziana se začne z udorom Rimljanov v pokrajino Jacigijo, v okolici današnjega Ptuja. Njegova življenska pot je zaznamovana z vzponi in padci, ženskami in boleznimi. Na koncu se ustali ob reki Timavi, reki Argonavtov, na zdajšnji skrajni zahodni slovenski meji, kjer piše svoje spomine. Delo je berljivo na treh ravneh: zgodovinski, narodni in eshatološki ravni. V njem najdemo občutenje žalosti, smrti, osamljenosti, nepomirljivosti, od prve poduhovljene ljubezni do zakonske ljubezni, od suženjstva do svobode. Rebula zgodovino presoja z etičnega vidika: v njej gleda predvsem boj med dobrim in zlom v človeku samem. Zunanji in tehnični napredek mu ne pomenita veliko, saj je edini napredek v premagovanju strasti in v duhovni rasti.



Odlomek iz knjige

Nato so zakrižarile tam gori samo še lastovke, ko so se ljudje iz vile čez poletje preselili na tribunovo posestvo v Formiji. V vili Komediji je ostal samo oskrbnik, Kvadrat: v konjušnico je zahajal še manj kot v mlin. Zvečer sva s Kvartilozijo gledala z mostovža zvezd, ki so bile že manj jacigaste kakor jeseni, pa tudi manj rimske - svetlo nasute poletne zvezde vseh. Flavijski amfiteater je odmeval v še bolj zamolklih gromih, odkar je namesto na leva moral gladiator na človeka. Neki Jacig je pobegnil. Drug suženj si je vzel življenje. In že so tonila poletna ozvezdja in je bila tu jesen in ljudje iz vile so se obgoreli vrnil z morja in Kvartilozija je lezla v Krščanstvo - a takrat me že ni bilo več v konjušnici...



Cobiss povezava


Ključne besede: STARI RIM, PTUJ, MARK AVRELIJ, TIMAVA


Prispeval/-a: Tina Škrokov, Knjižnica Koper
Objavljeno: 29.10.2020 0:26:49
Zadnja sprememba: 29.10.2020 0:26:49
Število ogledov: 1727