Lojze Kovačič

Zrele reči

Ljubljana, Študentska založba, 2009

Št. strani: 479

Glavan Mihael: Glavan Mihael

Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: dnevnik

Narodnost: slovenska književnost

Zrele reči niso roman. Niti dnevnik. Zrele reči so zapiski. Avtorjevih zadnjih štirinajstih let. Napisani iz prve. Nepopravljeni. Needitirani. Zrele reči so slovo. Od samega sebe. Sveta. Življenja. Brez olepšav. Brez cenzure. Klic po koncu. Želja po koncu. To ni nemoč. Ne oprijemanje zadnje bilke tostranstva. Je pomirjenost. In zavedanje ničevosti življenja. Nesmiselnih bojev. Dokazovanj. Avtorjeve večne odstranjenosti iz sebstva družbe prikrojene trenutnim zmagovalcem. Te nereflektirane stvarnosti. Pogromov, ki so ga spremljali skozi celotno življenje. Odstranjenost je zdaj lastna. Prostovoljna. Kot tudi želja po smrti. Ki je edina resnična svoboda posameznika. Vse ostalo je slepitev. Lojze Kovačič je bil velik. Zelo velik. In višji od najvišjih vrhov.

Odlomek iz knjige

Nihče ni presodil drugega drugače kakor skozi zanikanje: to je posebej zanimivo v deželi, kjer so drug drugega ubijali zaradi vere ali ideologije; največji ubijalci so zdrsnili skoznje ko mokro milo, najdrobnejši kamni so se prerivali ko skale. Da ni pravičnosti v človeštvu, vemo, ampak najmanj pravičnosti je v človeški provinci, ki ubija ljudi v imenu božjega duha ali v imenu ozemljitve in pri tem ostaja poštena, opravljiva provinca, kjer se obrekuje nedostojnost v neprimernih trenutkih in dostojnost ali zmernost v situacijah kaosa. Padel sem v deželo, ki ni ne tič ne miš, kjer se uboji opravičujejo z nedoslednimi prepričanji ali zaslepljenostjo in običajna dobrota z osebno super sposobnostjo. Prišel sem v deželo s težkimi kompleksi, s plitvino v prsih, z malo avtokritičnimi in mnogimi patološkimi odločitvami. Tu so drug drugemu ujetniki. In ko bodo postali samostojni, ne bodo imeli nikogar več, s katerim bi se primerjali v sedanji pisani druščini. Rasno čisti se bodo utopili v globoki moraličnosti in cerkveni plitkosti, v plakatarstvu liberalnosti in v ozkogrudni odličnosti. Ogabna katoliška dežela z majhnimi moškimi v črnih klobukih in debelimi, širokimi babnicami v ruti, in kot nasprotje, odurna, liberalna krama, ki je imela približno toliko misliti in odločati kakor puding v skledici.

Ključne besede: ZAPISKI, DNEVNIKI, SPOMINI


Prispeval/-a: Robert Hutinski, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 8.5.2020 14:51:27
Zadnja sprememba: 13.5.2020 15:28:12
Število ogledov: 1038

• facebook
• twitter
• linkedin