Olga Tokarczuk

Jakobove bukve ali Veliko popotovanje čez sedmero meja, petero jezikov in troje velikih ver, če sploh ne štejemo tistih malih, o katerem pripovedujejo pokojniki, pisateljica pa jih dopolni po metodi konjekture, vzeto iz veliko raznoterih bukev in oprto na domišljijo, ki je človekov največji naravni dar : modrim v spominek, rojakom v premislek, neukim v poduk, melanholikom pa v kratek čas

Vnanje Gorice, Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017

Št. strani: 921

Žanr: zgodovinski roman, življenjepis / biografija, družbenokritični roman

Narodnost: poljska književnost

Jakobove bukve (in podnaslov) imajo v slovenski izdaji (Kulturno-umetniškega društva Police Dubove) 921 strani. Ker je avtorica Nobelova nagrajenka, se je število recenzij precej razmahnilo, zato še ene recenzije pisala ne bom, priporočilo pa. Gre za knjigo o poljski zgodovini, osnovani na spremljanju življenja, gibanja prijateljev, apostolov in sovražnikov heretika Jakoba Franka. Predno pričnete z branjem, je fino osvojiti nekaj osnov vsaj iz Wikipedije, omenjenih recenzij ali za primerjavo prebrati Sienkiewicza. Sama bi brez predpriprave brala težko, ko prebereš, pa se mletje šele prične. Jakob Frank je bil Žid, prične se z zgodbo o njegovem očetu, babici. Dogajalni čas je v 18. stoletju, Frank se spreobrne v krščansko vero, vse skupaj združi še z Islamom, pravzaprav vzame od vsake vere, kar mu ustreza ali pač je bilo vsem trem veram v temelju isto, to poznamo pod pojmom frankizem. Iste, bratske korenine verovanj so lahko temelj neizključujoče družbe, enakosti, enotne Evrope, sveta, a hkrati lahko iz učenj jemlješ, kar ti ustreza, denimo mnogoženstvo, izvenzakonske zveze... Spogledoval se je tudi s pravoslavjem, religije so mu bile politično sredstvo, da bi se Židi uveljavili pred drugimi kot "ljudje". Izvemo za razmah nekakšnega "new age" v času frankizma, bogoskrunstva, mistike, parapsihologije, pa o raziskovanju kabalizma, ezoterike, popuščanju dogem, ipd. Hkrati se v nedogmatskem ozračju rojeva feminizem, ženske dobivajo prostor. Ženski lik častijo tudi v obliki svetnice Šehine, nekakšen nadekvivalent device Marije. Ideje o združeni Evropi, odprtost duha, nekakšna norost...ki naj bi prerastla v novo, boljšo vero, ki nadgrajuje vse vere, ki upošteva našo "človeškost", slabosti... Sveti norec Frančišek in sveti satan Rasputin v eni osebi, spisan kot zamešane knjižne pole Lazarjevih žensk. Branje je fragmentarno, kratke zgodbe, prizorišče tu, prizorišče tam, Frankovi apostoli, hči Eva, babica Jenta, ki ima pogled od zgoraj na dolgo časovno premico kot element magičnega realizma. Želim obilo ustvarjalnega branja.

Odlomek iz knjige

Nekdo se oglasi s presunljivo žalostnim glasom:Zapustil nas je. Tako se zdi. Pustil je za seboj Poljsko, zasneženo deželo, ki je kljub tej snežni belini - temna, turobna. Tu zanj ni mesta. To poslušajo najprej z nejevero, takoj zatem pa se pojavi nekakšna jeza, ne, ne na Jakoba, ki je pobegnil, prej na same sebe, saj bi vendar morali vedeti, da bo tako. Najhujša je zavest, da se ne bo nič več spremenilo. Fige konja, ki stoji pred Izraelovo hišo, se kadijo na mrazu, mažejo kakor rjuha čisti sneg, to je žalostni dokaz o nepopolnosti vseh ustvarjenih bitij; sproti se spremninjajo v zamrzle kepice snovi. Bog nas je rešil pred njim in pred skušnjavo, kakršna je bil ta človek z vso svojo pojavo, reče Sobla, ko vstopi v hišo, in takoj bruhne v jok.

(str 343)




Ključne besede: VERSKE SKUPNOSTI, ZGODOVINSKI ROMANI


Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 11.12.2019 11:47:37
Zadnja sprememba: 14.5.2021 8:53:58
Število ogledov: 1995

• facebook
• twitter
• linkedin