Proti prepadu : Ukrajina od Majdana do vojne

Očitno se je cenzura na področju pisanja o vojni v Ukrajini in protiruska histerija končno nekoliko omilila, saj lahko v zadnjem času spet opazimo nove knjige o tej tematiki, ki niso nujno v skladu s predpisi in direktivami Evropske unije.

Ena izmed njih je Proti prepadu: Ukrajina od Majdana do vojne ukrajinskega levo usmerjenega pisca Vodimija Iščenka. S prefinjenim občutkom za ločevanje bistva od plevela nam predstavi družbeno klimo v Ukrajini vse od propada Sovjetske zveze dalje, ki se je ves čas zaostrovala in nazadnje eksplodirala v vojni. Če vam ni več do prebiranja navijaških člankov, ki poenostavljeno zagovarjajo bodisi prozahodno ali prorusko stran, ter primitivnih komentarjev na družabnih omrežjih, vam Proti prepadu ponuja nekaj drugačnih perspektiv, ki bodo vaše dosedanje védenje o konfliktu verjetno postavile v povsem drugačno luč, ali pa ga vsaj oplemenitile. Preden zagrizete v vsebino, je uvodoma predstavljenih nekaj osnovnih izhodišč.

Volodimir Iščenko se nam predstavi kot sovjetski Ukrajinec. Rusko govoreči državljan, rojen leta 1982, je predaval sociologijo na univerzi in bil aktivist Nove levice, dokler ni ob razraščanju nacionalizma dobil etikete izdajalca. Tako je bil v letu 2019 prisiljen zapustiti domovino. Proti prepadu je zbirka esejev o zaostrovanju družbene klime v Ukrajini, ki so nastajali v zadnjih desetih letih, povezani pa so v smiselno in pregledno celoto, ki obravnava obdobje od razpada Sovjetske zveze do leta 2022, ko je knjiga v izvirniku izšla.

V Iščenkovih analizah se zagotovo čuti vpliv (neo)marskističnega zgodovinopisja in sociološke analize, ki družbene konflikte v svojem bistvu vidi kot razredni boj med razredom oligarhov  (ruskih, ukrajinskih in zahodno orientiranih) ter večinskim prebivalstvom. A ravno ta znanstvena metoda se izkaže kot izredno primerna za pisanje o tej tematiki, saj je pristop dovolj znanstven in obsega vse ključne vidike družbe, hkrati pa se izogne iracionalnemu demoniziranju vpletenih strani.

Avtorjeva politična stališča so ves čas jasno izražena, a hkrati ostaja veliko bolj objektiven od večine piscev, ki pod krinko nepristranskosti navijaško poročajo o dogajanju in vzrokih za vojno bolj ali manj v škodo ali korist zgolj ene strani. Tako boste težko našli boljšo oceno Putina, za katerega meni, da v resnici ni pomembno, ali mu je osebno sploh mar za ruski narod ali ‘denacifikacijo’, saj je njegova naloga v prvi vrsti skrbeti in konsolidirati ruske oligarhe, od katerih je odvisna njegova moč. Prav tako lucidna je ocena Zelenskega – za katerega je avtor leta 2019 volil tudi sam – ki je postavljen v nehvaležno vlogo figure, s katero svojo igro igra več različnih velesil.

Volodimir Iščenko nam predstavi to šahovsko igro velekapitala na način, da ga lahko razume slehernik. Tako je potem tudi lažje razumeti manipulacijo, ki navadnim ljudem namesto te popolnoma prazne vsebine kot razloge za vojno slika povsem druge, čustveno nabite argumente. Skozi knjigo pa ob tem spoznamo tudi, kako je Ukrajina vse od propada socializma nazadovala, zakaj ruski jezik ni nujno znamenje nacionalne pripadnosti, saj ga tudi doma govorijo mnogi etnični Ukrajinci, ter razlike med aktualno vojno in tisto ob razpadu Jugoslavije  ali drugo svetovno vojno.

Sam slog pisanja ostaja kljub vsemu dovolj publicističen, analize pa dovolj sodobne in lucidne, da branje ne bo predstavljalo težav tudi manj sociološko podkovanim bralcem. Proti prepadu je zato pomemben delček v sestavljanju širše slike, ki v naše knjižnice ni prispel niti trenutek prezgodaj.