Sebastijan Pregelj je skupaj z letos izdanim romanom »V Elvisovi sobi« avtor sedmih romanov, štirih zbirk kratke proze in številnih zgodb za otroke – za tri izmed svojih romanov je bil tudi nominiran za kresnika: »Leta milosti« (2004), »Na terasi babilonskega stolpa« (2008) in »Mož, ki je jahal tigra« (2010). Je pisatelj in obenem diplomirani zgodovinar, kar se pozna tudi pri njegovem zadnjem romanu, le da gre pri tem za literarizirano doživljanje tistega, skozi kar je verjetno šel pisatelj kot človek tudi sam. Pripoved o malem Janu, ki iz poglavja v poglavje raste, je zapisana z veliko mero pozornosti za detajl, za osebni doživljaj in spremlja življenje nekoga, v katerega nekontrolirano vdira zunanji svet, da bi ga njegova notranjost lahko predelala. Njegova prvoosebna pripoved je daleč od junaške in samozavestne, je pa zato toliko bolj živa, prisotna in človeška ter na trenutke pošteno zmedena. Vse kar pritiče času, v katerem se roman dogaja in času skozi katerega gre nekdo, ki odrašča.

Jan pomni svet tam nekje od Titove bolezni dalje ter svojo pripoved zaključi ob razpadu njegovega največjega projekta, skupne države Jugoslavije. Kljub temu, da je časovni in prostorski okvir, v katerega je Pregelj umestil svojega glavnega junaka, težak, je polpretekla zgodovina v romanu zapisana tako, da bo bralca privlekla nase na precej bolj topel način kot bi lahko pričakovali. To toplo pripovedovanje ne izvzema resnosti doživljanja in poskusa razumevanja dogodkov, ki bodo glavnega junaka spreminjali in oblikovali. Tema smrti, ki se pojavlja skozi celoten roman kot opomnik na minljivost, ljudi ali družbe, ki jo ti tvorijo, pronica v podtalje junakove in bralčeve podzavesti nevsiljivo, a dovolj močno, da opozarja s tem na svoje nasprotje – to je življenje samo. Prva smrt, s katero se sooči Jan ni smrt Tita, temveč skoraj fantastičnega lika s črnim klobukom, za katerega se je deček na vrhu Nebotičnika odločil, da je čarovnik. Čarovnik mu podari ameriški kovanec za četrt dolarja in se že nekaj trenutkov kasneje odloči storiti samomor. Jan praznuje sedmi rojstni dan in prav na ta dan umre človek, za katerega še nekaj časa ne bo vedel, ali je zares umrl. Jana starši še pravi trenutek obrnejo stran, njegov bratranec pa med padanjem človeka s stolpnice zakliče: »Superman!« Ta mu kasneje razloži: »Vrgel se je z Nebotičnika, reče Martin z resnim glasom. Ubil se je. Razumeš? Ampak kdo? ne razumem. Superman? Ne, Martin zamahne z roko. Tisti s klobukom. Vrgel se je dol. Saj sem ti rekel, da ni čarovnik. Če bi bil čarovnik, bi letel. Še vedno ne razumem.«

Tako se fantaziranje dečka o čarovnikih in Supermenih prvič sooči z realnostjo in njegovo zavetje otroškega dojemanja se začne počasi rahljati. Podarjenega četrt dolarja pa morda čuječemu bralcu namigne tudi še na kaj drugega – vsekakor ne na obstanek jugoslovanskega dinarja.

Roman »V Elvisovi sobi« kljub tem nenavadnemu začetku pripoveduje o življenju slehernika, ki ni nič kaj bolj posebno od sosedovega. Tisto, kar ga pravzaprav naredi tako zanimivega je pisateljeva spretnost, da nam ga predstavi skozi oči, ki jim lahko verjamemo, včasih skoraj tako, kot da smo bili sami tam. Pregelj to stori delno tudi s slogom in govorom svojih junakov, ki ne boleha za nabuhlostjo ali trudom, da bi bilo za vsako ceno drugačno od tistega, ki ga vsak dan slišimo. S tem ni mišljeno, da svojega bralca posiljuje s slengom, ki ga v slovenski literaturi le malokateri pisatelj zna uporabiti tako, da resnično deluje, vendar to, da slovenščino oblikuje na način, ki ga, mimo lastnih jezikovnih posebnosti, slišimo skoraj vsak dan tudi v svoji glavi.

Povsem vsakdanje je tudi dobivanje treh sošolcev, Jana, Roka in Elvisa v sobi slednjega. Pot proti razhodu Jugoslavije se začne s prijateljstvom med tremi dečki, v katerem so seveda pomembni akterji že omenjeni Superman, Luke Skywalker in Darth Vader, produkti težko dosegljivega zahodnega sveta ali bolj dosegljivi Sandokan, ki ga Janu kot nekaj novega predstavi Elvisov brat Ali. Figurice iz filmov, relikvije popkulture, ki je čez mejo drugačna, so v njihovo življenje po eni strani vpete kot simboli močno željnih ne-jugoslovanskih dobrin, a idejno fantje s svojim prijateljstvom tik pred koncem skupne države med seboj pravzaprav še ne vidijo razlik – prej poskušajo poiskati skupne točke. Jana tako zanima, in ne straši, Elvisova in Alijeva družina, ki se razlikuje od njegove po tem, da ni katoliška in slovenska, vendar muslimanska in po rodu makedonska. Ovčja juha ali obrezovanje, skozi otroške Janove oči nič od tega ni videno kot grožnja njegovi lastni kulturi. Zaradi igrač, ki jih je Elvis dobil po tem, ko je bil obrezan, Jan celo milo prosi starše, da bi bil rad obrezan tudi sam. Otroštvo in zgodnje najstništvo, ki ga skozi Jana popisuje Pregelj je bralcu predstavljeno humorno in predvsem nepotvorjeno, zato bo bralec glavnemu junaku zvesto sledil tudi v drugi del knjige, ki odpira bolj odraslo in težje obdobje v življenju fanta iz blokovskega naselja.

Z začetkom služenja vojaškega roka se Jan znajde v vlogi nabornika JLA, v urjenju za armado tik pred neslavnim koncem in balkansko vojno. Svet in odnosi, ki si jih je zgradil pred tem pa so nekako še vedno ostali vodilo, čeprav skriti pod novo realnostjo. Tudi zato prikaz razpada Jugoslavije v romanu »V Elvisovi sobi« nikakor ni enostransko prikazovanje naše uspešne in pravočasne odcepitve, v njem ni nič zares ekstremistično političnega, temveč je prežeto z junakovim osebnim doživljanjem. V tem je Sebastijan Pregelj našel dober recept za pisanje romana, ki bo bralca znal obdržati na vseh 300 in nekaj strani. Glavni junak je ob koncu romana še vedno tudi tisti človek, ki ga preveč skrbi za smrt svojih bližnjih in otroški prijatelj Alija, ki zdaj odrasel in prestreljen leži nekje v Bosni. Janov konglomerat občutij je pisatelj pripel na ozadje zgodovine in jo prav zaradi tega naredil, tako kot svojega junaka, krvavo pod kožo.

Maša Pfeifer, 10. november 2019