Mongolske pege

Zoran Predin sodi med tiste slovenske glasbene ustvarjalce, pri katerih ni v ospredju le melodija, ampak tudi ali celo predvsem besedila pesmi, pa tudi med tiste poete, ki se želijo preizkusiti še v drugih literarnih zvrsteh. S prozo se je spogledoval že v zbirki potopisov, dnevniških zapisov in spominov z naslovom Druga žena v haremu, še bolj izrazito pa s čistokrvno zbirko kratkih zgodb Dno nima dna. Sedaj je pred nami njegov prvi roman, tista zapletena pripovedna struktura, ki med leposlovjem zaseda kraljevsko mesto. Avtor pelje zgodbo po dveh pripovednih lokih, ki potekata v različnih zgodovinskih obdobjih. Sodobnejši zajame drugo polovico 20. stoletja in traja do najnovejše sedanjosti, starejši pa v ohlapnem kronološkem teku poseže globje v preteklost in se z začetkom v obdobju turških vpadov zgodnjega 16. stoletja preko reformacije in protireformacije počasi prebije v 20. stoletje. Tam se oba povežeta in pokažeta celostno in smiselno sliko zgodovine neke rodbine. Kot njeno začetnico že v prvem poglavju spoznamo šestnajstletno Dušo, žrtev posilstva turške horde, ki se je poražena in razdražena vračala z neuspešnega obleganja Dunaja. Vendar Predin ne posplošuje. Turki so po deželi sejali smrt, a med njimi se najde tudi takšen, ki Duši reši življenje za ceno svojega lastnega. Podobno metodo avtor uporabi tudi za druge težavne življenjske okoliščine, v poplavi zla se najdejo drobci dobrote in sočutja, po krutem svetu posadi tudi zrna plemenitosti. Medtem ko se usode junakov iz bolj oddaljenih obdobij v geografskem smislu z izjemo skoka na Turjaški grad odvijajo predvsem v ptujskem okolišu, jih sredina 20. stoletja prenese v Maribor. Začetnika te veje rodbine sta sicer dobronamerna zakonca Zmago in Karolina Dimec, ki pa sta bila tako travmatizirana zaradi vojnih in povojnih dogodkov, da svojemu sinu Vinku nista znala nuditi normalnega družinskega okolja. Družino sta potisnila v izolacijo, na sinu pa to seveda pusti posledice. Na nekem mestu v knjigi preberemo, da je Vinka strah lastnih sanj. Želi si priti na vrh in se dotakniti vesolja, a se boji vetra in strele. Sanjari o družbenem vplivu, priljubljenosti in tudi ljubezni, a se mu istočasno upira tisto veliko čustvo, ki bi vključevalo zaupanje, iskrenost in predanost. Posledica tega je, da se najdeta dva, ki partnerja ne izbirata na čustveni, ampak razumski ravni. To seveda nikakor ni podlaga za srečen zakon in tukaj se preigrajo vsi registri disfunkcionalnih in zastrupljenih družinskih odnosov, dokler se vse skupaj ne konča po vzoru grške tragedije. Pisanje Zorana Predina je ves čas podloženo z blago ironijo. Čeprav se ukvarja pretežno z družbeno in osebno patologijo, za zgode in predvsem nezgode svojih junakov razpolaga z obilico empatije. Za konec pa v najnovejši sodobnosti 21. stoletja v osebah mladih zaljubljencev ohrani tudi upanje.