Lišček

Ali lahko vedno vplivamo na dejanja, ki nas usodno zaznamujejo? V katero smer bi zavila naša življenjska pot, če bi v nekih bistvenih trenutkih v preteklosti odreagirali drugače? Ali smo v resnici sami svoje sreče kovači? S temi temeljnimi vprašanji, s katerimi se v vsakdanjem življenju srečujemo tudi sleherniki, se v svojem monumentalnem in s Pulitzerjem nagrajenem romanu spopada sodobna ameriška romanopiska Donna Tartt, ki se je slovenski bralni javnosti prikupila že z romanom Skrivna zgodovina. Tarttova se tokrat prelevi v kožo najstnika, ki v nekem usodnem trenutku ostane brez matere, zaradi česar se njegovo normalno najstniško življenje v hipu spremeni v nekakšen divji rodeo, ki ne popusti do samega konca precej obsežnega romana. Avtorica ne skuša moralizirati, saj je dovolj distancirana od samega dogajanja in od protagonistovih dejanj, ki ga, čeprav jih skuša večkrat normalizirati in popraviti, nezadržno vlečejo k tragičnemu koncu, ki pa vseeno ni nujno neizbežen, če mu bo le dano preživeti tisto najbolj kritično življenjsko obdobje, ki sta ga tako usodno zaznamovala materina smrt in pa Lišček, slika nizozemskega slikarja Carela Fabritiusa.
In tako je Lišček ob tem, da je roman o izgubi in odraščanju, tudi roman o sliki in umetnosti, pa tudi roman o ljubezni in prijateljstvu in verjetno še o čem. V vsakem primeru pa gre za delo, ki ga je navkljub precejšnjem obsegu nujno prebrati. Za literarne sladokusce!