Dobre knjige
2942 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Knjige E-knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,0
Št. ocen:1









Milan Kleč

Knjige

Ljubljana, Beletrina, 2018

Št. strani: 261


Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: družbeni roman, avtobiografski roman, humoristični roman

Narodnost: slovenska književnost

(Ne)zgode slovenske literature

Knjige so najnovejše delo porednega otroka slovenske literarne scene, ki se je po štiridesetih letih viharnega boemskega življenja uspešno postaral ter dočakal upokojitev, v kar naj bi sam ves čas dvomil. V njem zatrjuje, da je njegovo zadnje, a Milanu Kleču zaradi njegove močne nagnjenosti k parodiji ne smemo nikoli vsega verjeti. Govora je seveda o knjigah, a le med mnogim drugim, povsem klečevsko pa je tudi, da razen redkih izjem ne govori o knjigah, ki jih je prebral, ampak o tistih, ki bi jih moral in mu še neprebrane ležijo na vesti. Tekom celotnega romana izgrajuje svoj bralni seznam, ta predstavlja ogrodje, na katerega gostobesedno in brez dlake na jeziku obeša zgode in nezgode slovenske literarne scene ter svojega domnevnega življenja. Na vesti pa mu leži še marsikaj drugega, predvsem škandali, ki naj bi jih bil v letih svojega pisateljevanja, pesnikovanja in dramatiziranja zakuhal v javnosti. »Vsaj še eno življenje bi potreboval, da bi nekako prekril sramote, ki so se mi zvrstile,« pravi. Roman je torej na nek način tudi obračun s takšnim načinom življenja. Čeprav si spet ne more kaj, da z odkritosrčno in netaktno obravnavo svojih odnosov s sodobniki ne bi sprožil novega škandala. S svojim zapletenim slogom zna preizkušati bralčevo potrpljenje, mestoma ga zna s kakšno izjavo tudi ujeziti, predvsem pa ga zna zabavati. V izhodišču romana pripravi prizorišče, v katerem ni knjig. Pred časom naj bi se jih bil znebil iz svojega stanovanja in svoje okolice ter naj ne bi hotel imeti nobenega opravka z njimi. A tega obdobja je zdaj konec in zaželi si ponovnega branja. Prišla so leta, ko je mladost le še spomin in prav po teh spominih sedaj brska za novimi bralnimi izzivi. Kot prvega na svoj bralni seznam uvrsti Ivana Cankarja. V zvezi z njim pripoveduje o dogodku, ko je kot nastopajoči na nekem literarnem srečanju pisatelju v čast odkrito priznal, da ni od njega še ničesar prebral. Le ugibamo lahko, ali je s svojo izjavo res spravil v jok Milo Kačič, kot zatrjuje, ali pa je to spet ena njegovih literarnih potegavščin. Ni pomembno, glavno je, da sta oba uvrščena na Klečev in morda tudi na seznam Klečevega bralca. Pridružijo se jim še drugi avtorji, seznam se daljša, z njim pa se tudi množijo dogodivščine, ki naj bi zaznamovale Klečevo življenjsko pot. Pisava je unikatna, posamezni prizori so s prekinitvami raztegnjeni skozi veliko strani, ker pisatelj pač uporablja toliko stranpoti, toliko novih situacij ga vmes zavede. A vedno se nezgrešljivo vrne na izhodiščno točko. Tak način od bralca zahteva precejšnjo koncentracijo, a če se potrudi, je nagrajen. Milan Kleč sam pravi, da med pisanjem mora »prestopicati sem in tja« in nikakor ne more »zakorakati strumno in naravnost.« Njegov stil pisanja tudi daje vtis, kot da zapiše vsako misel, ki se mu pripodi v glavo. Zato mora marsikatero izjavo kasneje popraviti z drugo, včasih celo prijaznejšo. Tako velikokrat demantira samega sebe, seveda nalašč. Tudi umestitev njegove literature med avtobiografsko, je le pogojna. Junak njegovih romanov je vedno prvoosebni, vedno je Milan Kleč, kar bralca hitro zavede, da je govora o resnični osebi, kar pa seveda ni nujno res. V ospredju je toliko ironije in predvsem samoironije, ki velikokrat sežeta tudi do absurda, da je preprosteje in tudi bolj etično, uživati v branju, kot pa se ukvarjati z morebitno resničnostjo pisateljevih izjav o sebi in drugih. Navsezadnje je vse le literatura.



Odlomek iz knjige

Ni čudno, da na stara leta berem. Celo veliko berem. Branje je postalo še najbolj zabavno početje. Res je pri meni vse povezano z obdobji in res je tudi, da se je vse zvrstilo v nekakšnem na glavo postavljenem vrstnem redu, vendar nič zato. Ne da bi hotel kaj nadoknaditi, mislim, da ni tako, ampak v vsem navdušenju nad nekoč izrazito slabim vremenom, še vedno sem pri dežju, te prav to še bolj vzpodbuja. Lahko sem zaprt dneve in noči in potem knjige res prav pridejo, ko uživaš, uživaš in se mudiš v drugih svetovih, ki jih sicer ni in jih tudi nikoli ni bilo.

(str. 144)

Cobiss povezava
Knjige - Biblos


Glej tudi

link Mladina


Predmetne oznake: Knjige, Slovenski umetniki, Slovenski pisatelji, Slovenska književnost


Prispeval/-a: Jasna Mlakar, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 1.2.2019 9:59:44
Zadnja sprememba: 1.2.2019 9:59:44
Število ogledov: 206