Morje v času mrka

Na majhnem jadranskem otoku prebiva stari mož z imenom Val Sebald, ki skupaj z drugimi prebivalci preživlja vsakdanje otoško življenje. Je prišlek, ki pa že petdeset let živi na otoku. Najlepša leta so že odcvetela in že dolgo ni ujel nobene ribe. Družbo mu dela deček, vnuk najbližjih sosedov, ki ima vedno odprta ušesa za njegove zgodbe in življenjske nauke. Teh je veliko, Sebald je načitan človek in knjige mu ogromno pomenijo. Prav toliko pa mu pomeni tudi morje, še vedno se potaplja in občuduje čarobni podvodni svet. Čas mu krajša tudi njegov zelo bogat notranji svet. Resničnost in domišljija se velikokrat prepletata, domišljija se včasih zdi resničnejša od resničnosti. V vseh teh letih neguje še eno ljubezen svojega življenja, spomin na nekdanjo dekle Albino, ki pa ga je že davno zapustila in se preselila v kalifornijski San Pedro. Sebald ji piše pisma v steklenici, ki jih meče v morje in seveda nikoli ne bodo priplula na cilj. Te ustaljene navade nekega dne prekine mlada Ivana, ki s celine pride odkrivat podmorski svet. Sebaldu začne srce hitreje utripati in morda je prav ona povod, da se odpravi na svoj zadnji lov na veliko ribo. Mate Dolenc se je s svojim romanom poklonil Ernestu Hemingwayu in njegovemu delu Starec in morje, čeprav je pri Hemingwayevemu Santiagu šlo bolj za boj med človekom in naravo, pri Sebaldu pa za boj človeka s samim seboj, s svojimi omejitvami. Beremo tudi o mnogih drugih zgodbah avtorjev, ki jih je fasciniralo morje, pa ne le teh, tako da lahko upravičeno trdimo, da se je Mate Dolenc s svojim romanom poklonil literaturi na sploh.